Sejalec je šel sejat

   Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel kraj jezera. Pri njem so se zbrale velíke množice, tako da je stopil v čoln in sédel, vsa množica pa je stala na obrežju. Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stotérnega, drugo šestdesetérnega in spet drugo tridesetérnega. Kdor ima ušesa, naj posluša!«

   Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovóril je in jim dejal: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še tisto, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. V njih se spolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi: ›Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli.‹ Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil. Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo! Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.

   Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride zlodej in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla pa je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, a nima v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan pa je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stotérnega, drugi šestdesetérnega in spet drugi tridesetérnega.«

Mt 13,1-23

BODIMO RODOVITNI

   To nedeljo nam Božja beseda predstavi Boga kot velikodušnega sejalca, ki seje povsod in hkrati omogoča rast. Prerok Izaija sporoča besede Boga: »Kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo in jo storil rodovitno. Tako je z mojo besedo, ne vrne se k meni brez uspeha.« To je izjava, ki izraža prepričanje v moč in učinkovitost Božjega sporočila. Verjamemo, da ima Božja beseda namen in vpliv na svet. Ne govori zaman ali brez razloga. Govori z namenom in z vizijo. Božja beseda je kot seme, ki pada na plodna tla in raste v bogato žetev. Božja beseda je kot dež, ki osveži in oživi vse, česar se dotakne. Pri Bogu ni nič slučajno: vse, kar se zgodi, se zgodi z jasnim namenom. Kdor tako gleda na svoje življenje, vsak dan odkrije Božjo voljo in jo skuša izpolniti.

   Jezusova prilika o sejalcu je zelo zgovorna in večplastna. Po eni strani govori o velikodušnosti sejalca, ki je zelo razsipen in ne gleda, kam pade seme, a hkrati je osredotočen na teren, kamor seme pade. Kaj lahko zraste na poti, na kamniti zemlji, med trnjem in kaj na rodovitni zemlji. Jezus sprašuje vsakega izmed nas: Kakšna zemlja si? S kakšnimi sadovi tvojega življenja lahko računam? Kako si sprejemljiv za mojo ljubezen? To besedilo je primerjava med človeškim srcem in zemljo, na katero pade seme Božje besede. Sejalec je Bog, ki želi, da vsi ljudje spoznajo njegovo ljubezen in resnico. Seme je njegovo sporočilo, ki ga razširja po svetu. Tla pa so naša srca, ki se lahko odzovejo na različne načine. Ob poti so tista srca, ki ne poslušajo Božje besede ali jo zavračajo. So trda in zaprta za njegovo milost. Zemlja med skalovjem so tista srca, ki sprejmejo Božjo besedo z veseljem, a nimajo korenin. So plitva in nestanovitna. Ko pridejo težave ali preganjanje zaradi vere, opustijo Božjo besedo. S trnjem so tista srca, ki sicer slišijo Božjo besedo, a pustijo, da jim Besedo zadušijo skrbi, bogastva in užitki tega sveta. So razdeljena in neplodna. Rodovitna tla pa so tista srca, ki sprejmejo Božjo besedo in jo ohranijo. So globoka in trdna. Dajejo sad v dobrih delih in ljubezni do Boga in bližnjega.

   Jezus nam je v evangeliju povedal: »Vam je dano doumeti skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa ni dano!« Kdo so ti, ki jim ni dano? So tisti, ki so zaprli svoja srca pred Božjo besedo in ljubeznijo. So tisti, ki so se oddaljili od Boga in njegove volje. So tisti, ki so se prepustili grehu in zlu. Nahajamo se v težkih časih, ko vlada splošni liberalizem in so mnogi prepričani, da je človek vsemogočen in ne potrebuje Boga. Toda mi smo poklicani, da smo drugačni. Da smo odprti za Božje delovanje v našem življenju. Da smo poslušni njegovemu glasu in njegovim zapovedim. Da smo priče njegovega kraljestva na tem svetu. To je milost, ki nam jo je Bog podaril. Ne zaslužimo si je, ampak jo sprejemamo z vero in hvaležnostjo. Zato prosimo Boga, naj nam pomaga rasti v spoznanju njegovih skrivnosti in naj nas napolni s svojim Duhom, da bomo mogli živeti v njegovi luči in ljubezni.

                                                                                                                            Jože Č.