Oče bo poveličal svojega Sina
Tisti čas je Jezus povzdignil oči proti nebu in dejal: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsakim človekom, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet. Razodél sem tvoje ime ljudem, ki si mi jih dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, in verovali, da si me ti poslal. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.«
Jn 17,1-11
VZRAJAJMO V MOLITVI
Počasi se končuje velikonočni čas in že smo vstopili v čas priprave na binkoštni praznik. Po Jezusovem vnebohodu so se apostoli vrnili v Jeruzalem, v hišo, v kateri so se zadrževali. Kot poročajo Apostolska dela: »Vsi so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.« Pričakovali so prihod Svetega Duha, ki jim ga je Jezus obljubil. Na prihod Svetega Duha so se notranje pripravljali. Tudi mi se devet dni pred praznikom binkošti duhovno pripravljamo, da bi globlje doživeli delovanje Svetega Duha. Če nismo pripravljeni, Sveti Duh namreč ne more priti in delovati v nas.
V evangeliju se srečamo z molitvijo, s katero je Jezus prosil Očeta za tiste, ki mu jih je dal, za nas, ki se trudimo hoditi za njim. Takole je molil: »Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno, kakor midva!« Mi vsi smo njegovi, on se bori za nas in mu je hudo, ko se prepiramo in oddaljujemo od njega. Želi, da se razumemo med seboj in da gremo skupaj v isto smer, v Božje kraljestvo, kamor nas vodi on sam. Enotnost daje moč. Prav tako daje moč skupna molitev, ko smo »enega duha in enega srca«, je on sredi med nami. Vsi smo poklicani k večnemu življenju, ki ga ne moremo doseči križem rok. Dobra dela so potrebna, kajti svojega krščanstva ne moremo živeti individualno, izolirani drug od drugega, ampak v skupnosti. Da pa bomo to zmogli, je potrebna vera v tistega ki nas je poklical v življenje, vera v Jezusa Kristusa. S krstom smo stopili na pot vere, s prejemom drugih zakramentov ali potrebnih milosti, pa se na tej poti krepimo. Zato vedno prosimo Jezusa, da utrdi našo vero.
Apostol Peter nam v svojem prvem pismu priporoča: »Kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju, bodite veseli, da se boste veselili in radovali tudi, ko se bo razodelo njegovo veličastvo!« S tem nam želi povedati, da je zaradi zveličanja vredno za Jezusa tudi kaj pretrpeti, kajti pot v nebesa in naše poveličanje vodi preko trpljenja in smrti. Bodimo pogumni kristjani, tudi če nas zaradi tega gledajo postrani ali nas celo zasramujejo. To je zanesljiva pot v večno veselje v njegovem kraljestvu.
Jože Č.