Jezus je pastir in vrata k ovcam
Tisti čas je rekel Jezus: »Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne vstopi v ovčjo stajo skozi vrata, ampak se splazi vanjo drugod, je tat in ropar. Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovac. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi iz staje. Ko vse svoje spusti ven, hodi pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujcem pa ne bodo šle, ampak bodo bežale pred njim, ker ne poznajo glasu tujcev.«
Jezus jim je povedal to priliko, pa niso razumeli, kaj jim je govóril. Jezus je znova spregovóril: »Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata za ovce. Vsi, ki so prišli pred menoj, so tatovi in roparji, toda ovce jih niso poslušale. Jaz sem vrata. Kdor vstopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in hodil bo ven in bo našel pašo. Tat prihaja samo zato, da krade, kólje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v obilju.«
Jn 10,1-10
JAZ SEM VRATA
To so Jezusove besede, ki zaznamujejo to nedeljo, nedeljo dobrega pastirja. Jezus je rad uporabljal prispodobe iz narave, saj je bil takraten človek tesno povezan z naravo in je te podobe dobro razumel. Jezus pravi: »Jaz sem vrata za ovce. Vsi, ki so prišli pred menoj, so tatovi in roparji, toda ovce jih niso poslušale!« Pravega odrešenika spoznamo po njegovih delih, kajti besede velikokrat zavajajo, ker so polne neresnic in laži. Jezusa razkrivajo prava dejanja: njegovi čudeži in ozdravljenja, predvsem pa njegov odnos do tistih, ki jih je družba zavrgla. Množica, ki je hodila za njim in ga poslušala, je začutila, da je on tisti, ki so ga čakali. On je vrata, ki se odpirajo v srečno večnost. Kdor hodi za njim, ne bo zgrešil svojega cilja, zagotovo bo prišel v nebesa. Zato pogum: pravega pastirja poznamo. Oklenimo se ga.
Človeku današnjega časa so podobe iz narave vedno bolj tuje, saj marsikdo ovce in pravega pastirja še nikoli ni videl. Pravi pastir je človek, ki mu je sleherna ovca draga in mu ni vseeno, kaj se z njo dogaja. On ni človek, ki komaj čaka, da služba mine, ampak živi svoj poklic. Podobno poslanstvo ima duhovnik, ki skrbi za ljudi, ki so mu zaupani in jih pelje po poti za Jezusom v srečno večnost. Koliko je danes roparjev in tatov, ki hočejo te ljudi speljati na kriva pota in jim prodajajo svoj nauk, ki vodi ljudi stran od Boga in njegove ljubezni. Imajo se za rešitelje njihovih duš in zdravilce njihovih teles, a se kmalu izkaže, da iščejo samo denar, ljudi pa pripeljejo tako daleč, da morajo iskati razne psihologe in psihiatre, da jim poizkušajo pomagati. Jezus, dobri pastir, je edini, ki resnično zdravi naše duše in tudi naša telesa, zato prisluhnimo njegovemu glasu in se ga oklenimo.
Živimo v svetu, kjer velja načelo: »Skrbi najprej zase! Ne zanimaj se za druge!« In vendar potrebujemo dobre pastirje, dobre vzgojitelje, dobre starše, modre voditelje. Vzor je in ostane Jezus, ki je dal življenje za svoje prijatelje. On nam odpira vrata k svojemu Očetu in našemu Očetu. Jezus je pot, spremljevalec in cilj. Spremljal nas bo tudi skozi vrata smrti v večno življenje. Njemu se izročimo in zaupajmo v njegovo usmiljenje.
Jože Č.