Čez osem dni je prišel Jezus
Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
Tomaža, enega izmed dvanajstérih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«
Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!«
Jezus je vpričo svojih učencev stóril še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da vérujete, imeli življenje v njegovem imenu.
MOJ GOSPOD IN MOJ BOG
Učenci so zvečer istega dne, na prvi dan tedna, preživeli izjemen dan. Vrata so bila zaprta: podrobnost, ki kaže, da za telo vstalega Jezusa, čeprav ga je mogoče prepoznati, ne veljajo običajni zakoni človeškega življenja. Vstali Jezus je pozdravil svoje učence: »Mir z vami!« To ni bila le želja, ampak dejanski mir, ki jim je bil obljubljen, ko so bili žalostni zaradi njegovega odhoda, svoboda od vsakega strahu, zastonjski Božji dar. Nato jim je pokazal svoje rane in jim tako povedal, da mir, ki jim ga daje, prihaja s križa. Ko so ga učenci videli, so bili polni veselja. Dihnil je vanje in jim podelil Svetega Duha. Takrat je bil Duh posredovan za njihovo posebno poslanstvo. Podelil jim je moč odpuščanja grehov v Cerkvi kot odrešenjski skupnosti.
Apostol Tomaž, ki pri prvem srečanju ni bil prisoten ne verjame, da so ostali apostoli res videli vstalega Jezusa. Reče jim: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Vstajenja ne moreš dokazati z logičnim sklepanjem, ker presega tvoje intelektualne sposobnosti. Kjer razum naleti na oviro, mora nastopiti vera in zaupanje v našega Odrešenika. Tomaž ponavzočuje vsakega človeka, ki ima težave pri verovanju v Jezusa, Božjega Sina, ki je umrl in vstal. Jezus mu odgovori: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!« Mnogi zamenjujejo vero z gledanjem in svojo nesposobnost gledati preko svojih čutov opravičujejo s stavkom: »Vera je za tiste, ki ne znajo uporabljati pameti!« In vendar se v slehernem življenju zgodi toliko stvari, ki jih ni mogoče znanstveno dokazati. Kako lahko znanstveno dokažemo, kaj posameznik doživlja, ko ima nekoga rad, ko trpi zaradi določene izgube in kaj doživlja, ko se mu vsi življenjski načrti poderejo. Treba je verjeti, da je onstran naših sposobnosti še neka stvarnost, ki je večkrat nepredvidljiva, ker jo vodi Bog, ki ve, kaj je za nas dobro.
V Apostolskih delih beremo: »Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval.« Biti drugemu blizu v njegovih potrebah, biti solidaren in velikodušen z vsem kar si, to je prava krščanska drža, ki tudi danes deluje kot magnet. Bog je ljubezen, zato nas vabi, da ga posnemamo in pomagamo sestram in bratom v vsakršni potrebi, kajti od njega prejemamo vse. In bodimo usmiljeni drug do drugega, saj je tudi Bog neskončno usmiljen. Na nedeljo Božjega umiljenja poskusimo ozavestiti ta dragoceni dar usmiljenja, ki nam ga predstavi sv. Faustina Kowalska. V svojem Dnevniku je zapisala: »Povej jim, da še nobeden, kdor je klical moje usmiljenje, ni bil razočaran ali osramočen. Kdor je zaupal v mojo dobroto, mi posebej ugaja« (1541).
Jože Č.