Potrebno je bilo, da je Kristus vstal od mrtvih
Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in óni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehítel in prvi prišel h grobu. Sklônil se je in videl povôje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povôje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povôjih, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih.
VSTAL JE, NI GA TUKAJ
Obhajamo veliko noč, največji praznik krščanstva, praznik Jezusovega vstajenja od mrtvih. Neverjeten čudež, ki so ga komaj doumeli apostoli. Mislili so, da je z velikim petkom nastopil konec vsega. Njihov Učitelj je mrtev. Toda na velikonočno jutro doživijo dramatične preobrat. Evangelist Janez poroča, da je Magdalena na prvi dan tedna šla navsezgodaj, ko je bila še tema, h grobu in takoj ugotovila, da je grob odprt. Njena prva reakcija ob praznem grobu je bila, da je stekla k Petru in Janezu in jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili!« Apostola sta stekla preverit to novico in ob prihodu h grobu našla vse tako, kot jima je povedala Magdalena. Nista še doumela pisma, da mora Jezus vstati od mrtvih.
Jezusovo vstajenje je vse, ki so ga poznali, presenetilo, kajti nihče si ni predstavljal takšen konec njegovega zemeljskega življenja. Tudi danes, dva tisoč let po dogodku, mnogi ne verjamejo, da se je kaj takega lahko zgodilo. Naše razumsko sklepanje nam ne more dati pravega odgovora. Želimo imeti zanesljive dokaze o Jezusovem vstajenju. Zanesemo se lahko le na apostole in na Jezusa, ki je o svojem vstajenju večkrat govoril, a ga apostoli niso razumeli. Tudi mi težko razumemo to dejstvo, ker so naše oči preveč uprte v ta svet. Pogosto je v našem srcu dvom, kot pri apostolu Tomažu, ki kljub vsemu ni mogel verjeti, dokler Jezusa ni videl. Tam, kjer naša pamet zadene ob nepremagljivo oviro, mora vstopiti naša vera in zaupanje tistim, ki so videli in pričujejo, da Jezus živi. Velika noč je zato veseli dogodek: Jezus je vstal, vstali bomo tudi mi.
Apostoli, ki so se na veliki petek razbežali, ker so se bali za svoja življenja, da se jim ne bi zgodilo tako, kot se je njihovemu Učitelju. Pozneje so se o Jezusovem vstajenju jasno prepričali. V berilu iz Apostolskih del beremo, kako jasno pričujejo za Jezusa in njegovo vstajenje: »Mi smo priče vsemu, kar je Jezus storil v judovski deželi in v Jeruzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, a ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih!« Bolj zanesljivo pričevanje ni mogoče, kajti Peter se je zavedal, da ga bodo zaradi vsega tega, kar je govoril, zaprli. Toda ni se bal, ker je vedel, da je Bog močnejši od sleherne oblasti. Zato se veselimo, kajti, kakor je Jezus vstal, bomo ob koncu časov vstali tudi mi, aleluja.
Jože Č.