Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu
Tedaj je šel eden izmed dvanajstérih, po imenu Juda Iškarijót, k vélikim duhovnikom in rekel: »Kaj mi hočete dati in vam ga izdam?« Ti pa so mu plačali trideset srebrnikov. Odtlej je iskal priložnost, da bi ga izdal.
Prvi dan opresnikov so prišli k Jezusu učenci in mu rekli: »Kje hočeš, da ti pripravimo velikonočno jagnje?« Dejal jim je: »Pojdite v mesto k temu in temu in mu recíte: ›Učitelj pravi: Moj čas je blizu, pri tebi bom obhajal veliko noč s svojimi učenci.‹« In učenci so storili, kakor jim je Jezus naróčil, in pripravili velikonočno jagnje.
Ko se je zvečerilo, je sédel z dvanajsterimi k mizi. Ko so jedli, je rekel: »Resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se silno užalostili in mu začeli drug za drugim govoriti: »Sem morda jaz, Gospod?« On pa je odgovóril: »Tisti, ki je z menoj pomôčil roko v skledo, me bo izdal. Sin človekov sicer odhaja, kakor je pisano o njem, toda gorje tistemu človeku, ki bo izdal Sina človekovega! Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi rodil.« Juda, ki ga je nameraval izdati, je spregovóril: »Učitelj, sem morda jaz?« Dejal mu je: »Ti si rekel!« Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, ga blagoslôvil, razlômil, dal učencem in rekel: »Vzemite, jejte, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: »Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščánje grehov. A povem vam: Odslej ne bom več pil od tega sadu vinske trte do tistega dne, ko bom z vami pil novega v kraljestvu svojega Očeta.« In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori.
Tedaj jim je Jezus rekel: »Vi vsi se boste to noč pohujšali nad menoj, kajti pisano je: ›Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede.‹ Ko pa bom vstal, pojdem pred vami v Galilejo.« Peter mu je odgovóril: »Če se bodo vsi pohujšali nad teboj, se jaz ne bom nikdar pohujšal.« Jezus mu je rekel: »Resnično, povem ti: To noč, preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatájil.« Peter mu je dejal: »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikakor ne bom zatájil.« Tako so govorili tudi vsi drugi učenci.
Tedaj je prišel Jezus z njimi na kraj, ki se imenuje Getsémani, in jim rekel: »Sédite tukaj, medtem ko pojdem tja, da bom molil.« S seboj je vzel Petra in oba Zebedêjeva sinova. Začel se je žalostiti in drgetati. Tedaj jim je rekel: »Moja duša je žalostna do smrti. Ostaníte tukaj in bedite z menoj!« In šel je malo naprej, padel na obraz in molil: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.« Nato je šel k učencem in videl, da spijo. Rekel je Petru: »Tako torej, eno uro niste mogli ostati budni z menoj? Ostanite budni in molíte, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno.« Spet drugič je šel in molil: »Moj Oče, če ta kelih ne more mimo, ne da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja!« Ko se je vrnil, je spet videl, da spijo, kajti njihove oči so bile težke. Pustil jih je, spet odšel in tretjič molil z istimi besedami. Nato je prišel k učencem in jim rekel: »Še vedno spite in počivate? Glejte, približala se je ura in Sin človekov bo izdan v roke grešnikov. Vstaníte, pojdimo! Glejte, tisti, ki me je izdal, se je približal.«
Medtem ko je še govóril, je prišel Juda, eden izmed dvanajstérih, in z njim velika množica z méči in kôli. Poslali so jo véliki duhovniki in starešine ljudstva. Izdajalec jim je dal znamenje in rekel: »Tisti je, ki ga bom poljubil; njega primite!« In takoj je stopil k Jezusu in rekel: »Pozdravljen, učitelj!« in ga poljubil. Jezus pa mu je rekel: »Prijatelj, po kaj si prišel?« Tedaj so pristopíli, položili roke na Jezusa in ga prijeli.
In glej, eden od Jezusovih spremljevalcev je iztegnil roko, potegnil svoj meč, udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal uho. Tedaj mu je Jezus rekel: »Spravi meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani. Ali misliš, da ne morem prositi svojega Očeta in bi mi takoj dal na voljo več kot dvanajst legij angelov, toda kako naj se potem izpolnijo Pisma, da se mora tako zgoditi?« Tisto uro je Jezus rekel množicam: »Kakor nad razbojnika ste prišli z mêči in kôli, da bi me prijeli. Dan na dan sem sedél v templju in učil, pa me niste prijeli.« Vse to pa se je zgodilo, da so se izpolnila Pisma prerokov. Tedaj so ga vsi učenci zapustili in zbežali. Tisti pa, ki so Jezusa prijeli, so ga odvedli k vélikemu duhovniku Kajfu, kjer so se zbrali pismouki in starešine. Peter pa je šel od daleč za njim do palače vélikega duhovnika. Vstopil je in sédel med služabnike, da bi videl konec.
Véliki duhovniki in ves véliki zbor so iskali krivo pričevanje zoper Jezusa, da bi ga usmrtili, vendar ga niso našli, čeprav je pristopílo veliko krivih prič. Nazadnje sta pristopila dva in rekla: »Ta je dejal: ›Božji tempelj lahko podrem in ga v treh dneh spet zgradim.‹« Tedaj je véliki duhovnik vstal in mu rekel: »Ne boš nič odgovóril na to, kar ta dva pričata proti tebi?« Jezus pa je mólčal. Véliki duhovnik mu je tedaj rekel: »Rotim te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si ti Mesija, Božji Sin.« Jezus mu je dejal: »Ti sam si rekel. Toda povem vam: poslej boste videli Sina človekovega sedeti na desnici Vsemogočnega in priti na oblakih neba.« Tedaj je véliki duhovnik pretrgal svoja oblačila in rekel: »Bogokletje je izrekel! Kaj nam je še treba prič? Glejte, zdaj ste slišali bogokletje. Kaj se vam zdi?« Oni pa so odvrnili: »Smrt zasluži!« Nato so mu pljuvali v obraz in ga tolkli s pestmi. Drugi so ga udarjali in govorili: »Prerokuj nam, Mesija, kdo te je udaril.«
Peter pa je sedél zunaj na dvorišču. Neka dekla je stopila k njemu in rekla: »Tudi ti si bil z Jezusom Galilejcem.« On pa je vpričo vseh tajil in govóril: »Ne vem, kaj praviš.« Ko je hotel skozi vrata, ga je zagledala druga dekla in rekla tistim, ki so bili tam: »Ta je bil z Jezusom Nazaréčanom.« Spet je tajil, in sicer s prisego: »Ne poznam tega človeka!« Kmalu nato so tisti, ki so stali tam, stopili k Petru in mu rekli: »Zares, tudi ti si izmed njih, saj te tudi tvoja govorica izdaja.« Tedaj se je začel zaklinjati in prisegati: »Ne poznam tega človeka!« In takoj je petelin zapel. Peter se je spomnil besede, ki mu jo je rekel Jezus: ›Preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatájil.‹ In šel je ven in se bridko zjokal.
Ko se je zdanilo, so vsi véliki duhovniki in starešine ljudstva sklenili, da bodo Jezusa usmrtíli. Zvezanega so odpeljali in izročili upravitelju Pilatu. Ko je Juda, ki ga je izdal, videl, da so ga obsodili, se je skesal. Vélikim duhovnikom in starešinam je prinesel nazaj trideset srebrnikov in rekel: »Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri.« Oni pa so rekli: »Kaj nam mar? Ti glej!« Tedaj je vrgel srebrnike v tempelj, se oddáljil ter odšel in se obesil.
Véliki duhovniki so pobrali srebrnike in dejali: »Ne smemo jih dati v tempeljsko zakladnico, ker so cena krvi.« Posvetovali so se in zanje kupili lončarjevo njivo za pokopališče tujcev, zato se tista njiva do danes imenuje Njiva krvi. Tedaj se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Jeremiju: ›Pobrali so trideset srebrnikov, ceno ocenjenega, ki so ga ocenili Izraelovi sinovi, in so jih dali za lončarjevo njivo, kakor mi je naróčil Gospod.‹
Jezusa so postavili pred upravitelja in upravitelj ga je vprašal: »Si ti judovski kralj?« Jezus je odgovóril: »Ti praviš.« Ko so ga véliki duhovniki in starešine obtoževali, ni nič odgovóril. Tedaj mu je Pilat rekel: »Ne slišiš, koliko pričajo zoper tebe?« Toda niti na eno besedo mu ni odgovóril, tako da se je upravitelj zelo čudil.
Ob prazniku pa je imel upravitelj navado, da izpusti ljudstvu enega jetnika, ki so ga hoteli. Takrat so imeli zloglasnega jetnika, ki mu je bilo ime Barába. Ko so se torej zbrali, jim je Pilat rekel: »Koga hočete, da vam izpustim: Barába ali Jezusa, ki se imenuje Kristus?« Vedel je namreč, da so ga izdali iz nevoščljivosti. Ko pa je sedél na sodnem stolu, mu je njegova žena poslala sporočilo: »Nič ne imej s tem pravičnim, kajti nocoj sem v sanjah veliko trpela zaradi njega.« Véliki duhovniki in starešine so pregovorili množico, naj zahtevajo Barába, Jezusa pa dajo umoriti. Upravitelj jim je odgovóril: »Koga od teh dveh hočete, da vam izpustim?« »Barába,« so rekli. »Kaj naj torej storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus?« jim je rekel Pilat. Vsi so dejali: »Križan naj bo!« Rekel jim je: »Kaj je vendar hudega storil?« Oni pa so še bolj kričali: »Križan naj bo!« Ko je Pilat videl, da nič ne pomaga, ampak da hrup čedalje bolj narašča, je vzel vodo, si vpričo množice umil roke in rekel: »Nedolžen sem pri krvi tega človeka. Vi glejte!« Vse ljudstvo je odvrnilo: »Njegova kri naj pride na nas in na naše otroke!« Tedaj jim je izpustil Barába, Jezusa pa dal bičati in ga je izróčil, da bi bil križan.
Upraviteljevi vojaki so tedaj vzeli Jezusa s seboj v sodno hišo in zbrali okrog njega vso četo. Slekli so ga in ga ogrnili s škrlatnim plaščem. Iz trnja so spletli krono in mu jo dali na glavo in trstiko v njegovo desnico. Poklekováli so pred njim, ga zasmehováli in govorili: »Pozdravljen, judovski kralj!« In pljuvali so vanj, mu vzeli trstiko in ga z njo tepli po glavi. Ko so ga nehali zasmehovati, so mu slekli plašč, ga oblekli v njegova oblačila in odvedli, da bi ga križali.
Ko so šli ven, so naleteli na moža iz Ciréne, ki mu je bilo ime Simon. Prisilili so ga, da je nesel njegov križ. Ko so prišli na kraj, ki se imenuje Gólgota, kar pomeni ›kraj lobanje‹, so mu dali piti vina, pomešanega z žolčem. In pokusil je, a ni hotel piti. Ko so ga križali, so si z žrebom razdelili njegova oblačila. Sedeli so in ga tam stražíli. Nad njegovo glavo so dali napis o njegovi krivdi: ›To je Jezus, judovski kralj.‹ Takrat sta bila skupaj z njim križana dva razbojnika, eden na desni in eden na levi.
Mimoidoči so ga sramotili, zmajevali z glavami in govorili: »Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš, reši samega sebe, če si Božji Sin, in stopi s križa!« Podobno so ga zasmehovali tudi véliki duhovniki s pismouki in starešinami ter govorili: »Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti! Izraelov kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj. Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga ima rad, saj je rekel: ›Božji Sin sem.‹« Enako sta ga sramotila tudi razbojnika, ki sta bila z njim križana.
Ob šesti uri pa se je po vsej zemlji stemnilo do devete ure. Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom: »Elí, Elí, lemá sabahtáni?« to je: ›Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?‹
Ko so nekateri, ki so tam stali, to slišali, so govorili: »Ta kliče Elija.« Brž je stekel eden izmed njih, vzel gobo, jo napójil s kisom, nataknil na trstiko in mu dal piti. Drugi pa so govorili: »Pústi, poglejmo, če ga pride Elija rešit!« Jezus pa je spet zakričal z močnim glasom in izdihnil.
(Pokleknemo in ostanemo nekaj trenutkov v sveti tihoti.)
In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Zemlja se je stresla in skale so se razpočile. Grobovi so se odprli in veliko teles svetih, ki so zaspali, je vstalo. Po njegovem vstajenju so šli iz grobóv in prišli v sveto mesto ter se prikazali mnogim. Ko so stotnik in ti, ki so z njim stražili Jezusa, začutili potres in videli, kar se je zgodilo, so se silno prestrašili in govorili: »Resnično, ta je bil Božji Sin!«
Bilo pa je tam mnogo žená, ki so gledale od daleč. Od Galileje so spremljale Jezusa in mu stregle. Med njimi so bile Marija Magdalena in Marija, mati Jakobova in Jožefova, ter mati Zebedêjevih sinov. Ko se je zvečerilo, je prišel bogat mož iz Arimatìje, Jožef po imenu, ki je bil tudi sam Jezusov učenec. Stopil je k Pilatu in prôsil za Jezusovo telo. Tedaj je Pilat ukazal, naj mu ga izročijo. Jožef je telo vzel, ga zavil v kos čistega platna in polóžil v svoj novi grob, ki ga je bil vsekal v skalo. K vhodu v grob je zaválil velik kamen in odšel. Bili pa sta tam Marija Magdalena in ona druga Marija in sta sedeli nasproti grobu.
Drugi dan, to je po dnevu pripravljanja na praznik, so se véliki duhovniki in farizeji zbrali pri Pilatu in mu rekli: »Gospod, spomnili smo se, da je tisti slepar, ko je bil še živ, rekel: ›Po treh dneh bom vstal.‹ Ukaži torej, naj grob zastražijo do tretjega dne, da morda ne pridejo njegovi učenci, ga ukradejo in ljudstvu porečejo:›Vstal je od mrtvih.‹ In zadnja prevara bo hujša od prve.« Pilat jim je rekel: »Saj imate stražo. Pojdite in zastražíte, kakor veste!« In oni so odšli, kamen zapečatili in grob zavarovali s stražo.
TRPLJENJE NAM DAJE UPANJE
Cvetna nedelja je spomin na Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Jezus je na oslici prijahal v mesto in mnogo ljudi je pred njim razgrnilo svoje plašče, drugi pa so lomili veje z dreves in jih stlali po poti. Kako slovesen sprejem, ki pa se bo v manj kot enem tednu spremenil v prezir in vpitje: »Križaj ga!« Tako se zgodi z mnogimi, ki govorijo resnico. Resnica velikokrat boli in kljub temu, da jo zanikamo in je ne sprejmemo, še vedno ostane resnica. Komu mi verjamemo? Tistemu, ki se nam dobrika, ali človeku, ki govori resnico? Resnica je, kakršna pač je, čeprav pogosto precej boleča. Priznati si jo moramo, se pokesati in nadaljevati svoje življenje v duhu resnice. Ne glede na to, kako si poskušamo prikrojiti njen pomen, je vedno ista. Gotovo raje poslušamo to, kar nam godi, a tam navadno ni resnice. Sprejeti resnico takšno, kakršna je, je nujno za naše mirno in srečno življenje.
Danes prebiramo pasijon po Mateju. Po veličastnem vhodu v Jeruzalem pride za Jezusa dovršitev njegovega poslanstva. Zato je prišel na svet, da bi nas s svojo smrtjo in vstajenjem odrešil in izbrisal zadolžnico prastare krivde. Tisti, ki so mu tri leta sledili, so naredili neverjetne stvari: eden ga je izdal, drugi ga je zatajil, večinoma pa so se razbežali, da bi rešili celo kožo. Takrat še niso razumeli bistva njegovega prihoda na svet, niso razumeli, da se to mora zgoditi. Kakšna je slepota človeka? Jezusovo trpljenje je tudi naša zgodba. Vsakdo se sooča s trpljenjem, ki je enim v pogubo, drugim pa priložnost za duhovno rast. Na trpljenje moramo gledati tako, kot gleda Jezus: njegova smrt na križu je bila le prehod v vstajenje in večno življenje. Ob Jezusovem sodnem procesu se tudi mi zamislimo ob svoji zgodbi in jo sprejmimo kot pot, ki nas vodi v večnost.
Iz Jezusove ponižnosti na cvetno nedeljo in na veliki petek se lahko marsičesa naučimo. Prvič, ni nam treba obupati, ko vidimo, kakšno zmešnjavo so ljudje naredili na svetu. Za Jezusove najbližje so bile na veliki petek stvari videti še slabše, vendar se je izkazalo, da Jezusov križ ni bil konec, ampak začetek, da ni bil poraz, ampak uvod v zmago. Drugič, ni nam treba obupati, ko nam gre vse slabo, ko se zdi, da so se naše sanje končale, ko se je naše zdravje poslabšalo, ko žalujemo za smrtjo ljubljene osebe, ko se zdi, da je okoli nas tema. V takšnih okoliščinah lahko dvignemo oči k Jezusu na križu. Lahko ga prosimo, da bi zaznali, kako je z nami v našem trpljenju. Ali pa, naj nam pokaže pot skozi temo in nam pomaga najti nov smisel življenja. In on bo to storil. Tretjič, spomnimo se, koliko moči je v Božji ponižnosti, Božjem služenju, Božji ljubezni. Spomnimo se tistih, ki to živijo. Moč in bogastvo ljudi dobita pravi pomen šele takrat, ko to uporabljajo na tak Božji način. Tudi življenja tistih, ki nimajo moči in bogastva, imajo pa ponižnost, služenje in ljubezen, so zelo pomembna za človeštvo in ves svet.
Jože Č.