Jezus odpre oči sleporojenemu

   Tisti čas je šel Jezus iz templja in zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovóril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.«

   Ko je to izgovóril, je pljunil na tla in s slino narédil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa!« (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl. Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« Eni so govorili: »On je,« medtem ko so drugi govorili: »Ne, podoben mu je.« Sam pa je govóril: »Jaz sem.« Rekli so mu tedaj: »Kako so se ti torej oči odprle?« On pa je dejal: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je narédil blato, mi z njim pomazal oči in mi rekel: ›Pojdi v Síloo in se umij‹.
Šel sem tja, se umil in spregledal.« Rekli so mu: »Kje je tisti?« Dejal jim je: »Ne vem.«

   Človeka, ki je bil prej slep, so odvedli k farizejem. Tisti dan, ko je Jezus narédil blato in mu odprl oči, je bila sobota. In farizeji so ga spet spraševali, kako je spregledal. Dejal jim je: »Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in vidim.« Nekateri izmed farizejev so tedaj govorili: »Ta človek ni od Boga, ker ne spoštuje sobote.« Drugi pa so govorili: »Kako bi grešnik mogel delati takšna znamenja?« In bil je razdor med njimi. Slepemu so tedaj ponovno rekli: »Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?« On pa je rekel: »Prerok je.«

   Judje niso hoteli verjeti, da je bil slep in da je spregledal, dokler niso poklicali staršev tega, ki je spregledal. Vprašali so jih: »Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi?« Starši so odgovorili in rekli: »Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, mídva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.« To so rekli njegovi starši, ker so se bali Judov; Judje so namreč že sklenili, da bodo vsákogar, ki ga bo priznal za Mesija, izobčili iz shodnice. Zato so njegovi starši rekli: ›Dovolj je star, njega vprašajte‹. Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: »Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik.« On pa je odgovóril: »Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.« Tedaj so mu rekli: »Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?« Odgovóril jim je: »Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?«

   In ozmerjali so ga in mu rekli: »Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. Mi vémo, da je Mojzesu govóril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je.« Mož jim je odvrnil in rekel: »To je res čudno, da ne véste, od kod je, meni pa je odprl oči. Vémo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in spolnjuje njegovo voljo, téga usliši. Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mógel ničesar storiti.« Odgovorili so in mu rekli: »Ves si rôjen v grehih, pa nas boš učil?« In vrgli so ga ven.

   Jezus je slišal, da so ga vrgli ven. Našel ga je in mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« In ta je odgovóril ter rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal. In Jezus je rekel: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.« To je slišalo nekaj farizejev, ki so bili pri njem in so mu rekli: »Smo morda tudi mi slepi?« Jezus jim je dejal: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.«

Jn 9,1-41

ODPRI MI OČI

   V berilu iz prve Samuelove knjige beremo zgodbo o kralju Davidu, ki je bil izbran za kralja. Božje izbire nas vedno presenečajo: Jese je imel več sinov, ki so bili močnejši po postavi, a Gospod je Samuelu rekel: »Ne glej na njegov videz … človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce!« Ljudje radi gledamo na zunanjost, všeč so nam ljudje lepe postave. Morda še opazimo, da je nekdo prijazen, a veliko dlje ne pridemo in niti ne iščemo. Pri Bogu te zunanje stvari sploh niso pomembne, ampak je pomembno le to, kaj nosi človek v svojem srcu. Želi, da je naše srce polno ljubezni in da se ne oziramo toliko na zunanjost, ampak sprejmemo vsakega človeka ne glede na zunanji videz, kajti ljudi z roba družbe se radi izogibamo. Jezus je delal drugače, kar je razvidno iz številnih dejanj, ki jih opisujejo evangeliji.

   V današnjem evangeliju Jezus zagleda človeka, ki je bil od rojstva slep. Njegovi učenci so ga spraševali: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovoril: »Ni grešil ne on, ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodenejo Božja dela.« Človek je preveč obremenjen z logičnim sklepanjem in zato dejansko stanje vedno povezuje z določenimi vzroki. V življenju pa ni vse logično, kajti v ozadju se lahko skriva marsikaj, česar ne razumemo. Zato je Jezus dejal učencem, da slepota od rojstva ni nujno posledica grešnih dejanj, ampak jo Bog dopusti, da bi pokazal svojo moč. Farizeji so imeli popolnoma zdrave oči, vendar jim je Jezus očital, da so slepi. Imeti zdrave oči ni dovolj. Veliko hujša je notranja slepota, duhovna slepota. Čeprav imamo zdrave telesne oči, kljub temu ne spoznamo dobrote nekaterih ljudi, resnice, ki se skriva za tem svetom, in lepote, ki jo izžareva vse stvarstvo.    

   Jezus je rekel: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.« Jezus obrača na glavo vsa naša razpravljanja: mogočen ni tisti, ki ima denar, oblast, vojsko, vpliv, ampak tisti, ki se čuti majhnega pred Bogom. Bog lahko dela čudeže po ljudeh, ki ga poslušajo in ubogajo. Zelo pomembne so oči vere. Vera nam pomaga, da vidimo v temi, ki nas obdaja. Tisti, ki je osvetljen od Kristusove luči, ne more več videti sebe in svojega življenja v isti luči kot prej. Nekaj se je v njegovem življenju spremenilo. Ni se nam treba bati, čeprav hodimo v slepoti. Kristus se želi nežno dotakniti naših oči, jih postopoma odpreti, da bomo videli, kakor vidi on. Pri tem se moramo zavedati, da nismo sami. Smo člani skupnosti, na katero je Kristus izlil svojo svetlobo. Drug drugega moramo podpirati. Poklicani smo torej, da vidimo tudi druge, ki še niso spoznali Kristusove luči.

                                                                                     Jože Č.