Izvir vode, ki teče v večno življenje
Tisti čas je Jezus prišel v samaríjsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure. Tedaj je prišla žena iz Samaríje, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. Samarijánka mu je tedaj rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijánko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijáni.) Jezus ji je odgovóril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti‹, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kakor naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje prihaja od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in tisti, ki ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« Žena mu je dejala: »Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govorim s teboj.«
Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govóril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: ›Kaj bi rad od nje?‹ ali ›Zakaj govoriš z njo?‹ Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« Odšli so iz mesta in se napotili k njemu. Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Učitelj, jej!« On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.« Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?« Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Ali ne pravite vi: ›Še štiri mesece in žetev bo tu.‹ Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so zrela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. V tem je namreč resničen izrèk, da ›eden seje, drugi žanje‹. Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa obirate sadove njihovega truda.«
Veliko Samarijánov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi žene, ki je pričevala: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.«
Jn 4,5-42
DAJ MI ŽIVE VODE
Voda je nujno potrebna za življenje. Je vsestransko uporabna, saj nas odžeja, nas osveži in očiščuje, ko se umivamo. Pomanjkanje vode se še posebej močno občuti, če hodimo v puščavi. Ko je Mojzes izpeljal ljudstvo iz Egipta, so na poti v obljubljeno deželo šli skozi puščavo. Godrnjali so zoper Mojzesa in se pritoževali zaradi vode. Zato je Bog naročil Mojzesu, naj gre pred ljudstvom in s palico, s katero je udaril Nil, udari po skali na gori Horeb. Mojzes je storil, kakor mu je naročil Bog in iz skale je pritekla voda, ki je odžejala ljudstvo v puščavi.
V evangeliju pa Jezus spregovori o drugačni vodi, ki nas notranje odžeja in notranje očisti. Gre za njen simbolni pomen: kot vir življenja in dar Duha. Jezus govori o živi vodi. Pri Jakobovem vodnjaku se namreč sreča s Samarijanko. Pogovor med njim in žensko je imel dve ravni. Na površinski ravni je šlo za materialni smisel vode, ki nekomu pogasi žejo. Jezus jo je najprej prosil, naj mu da piti in tako začel s pogovorom o vsakodnevnih opravilih. Na globlji ravni sta govorila o simbolnem smislu vode kot podobe novega življenja, ki ga prinaša Jezus. Samarijanki je rekel: »Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Tisti, ki se zanašajo le nase in na svoje sposobnosti, tudi danes ne razumejo, da je živa voda povezana z Jezusovo popolno daritvijo, s smrtjo na križu in z milostmi, ki so simbolično povezane s krvjo in vodo, ki je tekla iz Jezusove prebodene strani. Samo v osebnem odnosu z njim začutimo, kaj smo pred Bogom in kaj pričakuje od nas.
Jezus spregovori tudi o molitvi: »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si želi Oče!« Kakšna je naša molitev? Morda je pogosto le »blebetanje«, ponavljanje besed, misli pa odtavajo k dogodkom dneva ali pa nekam drugam. Pri molitvi moramo začutiti Božjo navzočnost, se zavedati, da je tukaj in zdaj, da govorimo z njim, da mu prinašamo svoje življenje: tegobe in veselje, hvaležni za njegove darove in ga veselo slavimo. On je vedno z nami, tudi takrat, ko ne molimo zavestno in če ga sprejmemo za svojega sopotnika, nam pomaga in nas rešuje. Odprimo se njegovi milosti.
Jože Č.