Jezusov obraz je zasijal kakor sonce
Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih pêljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spreménil. Njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kakor luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Peter pa se je oglasil in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govóril, jih je obsenčil svêtel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili.
In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega. In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo vstal od mrtvih!«
Mt 17,1-9
POGLED NA JEZUSA
Evangelij druge postne nedelje govori o Jezusovem spremenjenju na gori Tabor. To spremenjenje je velika skrivnost. Če hočemo razumeti, kaj pomeni ta skrivnost, moramo najprej vedeti, kaj je pomenila za Jezusa samega. Jezus je bil podoben nam, saj je poznal veselje in žalost, bolečino in tolažbo. Če hočemo zaslutiti, kaj se je dogajalo v Jezusovem srcu, ko je šel na goro Tabor, se moramo najprej vprašati, v katerem času njegovega življenja se je zgodilo njegovo spremenjenje na gori. Ljudje so pričakovali mesija v smislu čudežev, ki jih je delal, da bo torej mogočen vladar, ki jih bo rešil jarma Rimljanov. Šest dni pred spremenjenjem je prvič napovedal, da bo trpel in umrl na križu. Nihče ni razumel teh besed.
Jezus je učencem trikrat napovedal, da bo prestal trpljenje in smrt na križu ter tako izpolnil poslanstvo, ki mu ga je dal Oče. Ko se je bližal čas njegove smrti na križu, je vzel tri svoje ljubljene učence na vrh gore. Tako kot sta bila Mojzes in Elija napotena na Božjo goro, da bi prepoznala svoj klic in poslanstvo, sta se tudi zdaj pojavila z Jezusom na gori s pogledom na obljubljeno deželo. Peter, Jakob in Janez so bili privilegirane priče Kristusove veličine. Tudi mi smo kot učenci Jezusa Kristusa poklicani, da smo priče njegove veličine. Vsi smo poklicani, da se v gledanju Gospodove slave spreminjamo v njegovo podobo po njegovem Duhu. In Božja iskra, ki je bila skrita v zadnjih globinah Jezusove človeške duše, je napolnila njegovo dušo in njen žar je prišel do izraza tudi na njegovem telesu, saj pravi evangelist: »Njegov obraz se je zasvetil kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot sneg!«
In to je pomen spremenjenja na gori za Jezusa samega: v zemeljski noči, ki je bila brez upanja, je zasvetila Božja luč. Človeško srce je našlo pri Bogu moč, ki je celo smrt naredila za zmago in odrešenje sveta. Podobno kot Jezus, moramo tudi mi zapustiti goro in stopiti nazaj v naš vsakdan, ki je po navadi siv. Toda spomin na srečne trenutke nam pomaga, da sivino vsakdana lažje prenašamo in imamo upanje.
Jože Č.