Jezus se je štirideset dni postil in je bil skušan
Tisti čas je Duh odvêdel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal napósled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovóril: »Pisano je: ›Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.‹« Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: ›Svojim angelom bo zate zapovedoval‹ in: ›Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.‹« Jezus mu je odgovóril: »Pisano je tudi: ›Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!‹« Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Tedaj mu je Jezus rekel: »Pobêri se, satan, kajti pisano je: ›Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‹« Tedaj ga je hudič pústil, in glej, angeli so pristopíli in mu stregli.
Mt 4,1-11
VARUJMO SE SKUŠNJAVE
Današnja Božja beseda nam želi pokazati, kako nevarno je, če se vdamo skušnjavi. Že prva človeka sta to občutila na lastni koži, ko ju je v skušnjavo zapeljala prekanjena kača. Prepričljivo ju vabi v greh. Bog ni vsega povedal, ampak je nekaj pridržal zase. Takole pravi kača: »Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in hudo.« Kako mamljivo: biti kakor Bog. To je večna skušnjava človeka. Ta »kača« nas vedno vabi, da storimo nekaj, česar Bog ne odobrava. Idejo nam prikaže v najlepši luči, tako nas vleče, da bi to storili. Zato moramo na pomoč poklicati Jezusa, ki nam bo pomagal, da se bomo pravilno odločili. Če je Jezus z nami na poti, smo veliko bolj varni, saj nam pomaga, da se obranimo pred napadom hudega duha.
V Jezusovem življenju je bila skušnjava vedno prisotna. Spremljala ga je od začetka do konca, od krsta do smrti na križu. V današnjem evangeliju se srečamo s skušnjavami, ki jih je doživel v puščavi. Jezusove skušnjave so otipljive: skušnjava kruha, prestiža in moči. To so različne oblike mesijanskega upanja, ki so takrat obstajale med ljudmi. Podobne skušnjave nas napadajo tudi danes. »Pisano je: 'Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.'« je Jezus odvrnil hudiču, ki ga je skušal. Preveč vidimo le svoje telo, na dušo pa večina pozabi. Pa ravno duša in človekov duh bi morala biti v prednosti. Ne živimo za to, da jemo, pijemo in uživamo, ampak da s svojim življenjem častimo svojega Stvarnika. Kdor ima Jezusovega Duha, ta vedno gleda cilj pred seboj, je notranje miren in s svojimi talenti bogati vse, s katerimi se srečuje. Jezus ni bil obvarovan nobene skušnjave, toda v nobeni ni padel. Nobeni nikoli ni uspelo, da bi ga odvrnila od njegovega poslanstva. Trdno je nadaljeval svojo pot kot "mesija služabnik", kot ga je oznanjal prerok Izaija in so ga pričakovali zlasti ubogi.
Jezus se je vedno, ko je bil v soočenju s skušnjavo, obrnil k Božji besedi in Očetu ter tam našel luč in hrano. V tem poslanstvu »biti služabnik« ga je javno potrdil sam Oče pri krstu in spremenjenju. Ker je bil ves čas sredi ubogih in v edinosti z Očetom, se je zmogel upirati skušnjavam in slediti poti »mesije služabnika«, poti služenja ljudem. Hudi duh nas vabi na pot blišča, slave in moči. Mnogi mu podležejo in nazadnje ostanejo praznih rok in še bolj praznega srca. Jezus nas vabi na drugo pot, pot spokornosti, pot ljubezni do bližnjega. Če bomo zaupali Jezusu, bo hodil z nami tudi skozi puščavo in druge preizkušnje in nas varno pripeljal na cilj.
Jože Č.