Jezus izpolnjuje Izaijevo prerokbo

   Ko je Jezus slišal, da so Janeza vrgli v ječo, se je umaknil v Galilejo. Zapústil je Nazaret in se nastanil v Kafarnáumu, ki leži ob jezeru, v Zábulonovi in Neftálijevi pokrájini, da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju: ›Dežela Zábulonova in dežela Neftálijeva, ob poti k morju, onkraj Jordana, poganska Galileja! Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo velíko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasijala svetloba.‹ Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti: »Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.«

   Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodíta za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedêjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta s svojim očetom Zebedêjem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je in onadva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim.

   Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom.

(Mt 4,12-23)

EDEN JE ODREŠENIK

    V evangeliju je danes pomembna novica: »Nebeško kraljestvo je blizu.« Koliko takih novic smo že slišali in smelih napovedi, da nas čakajo nebesa na zemlji, da so čisto blizu, samo še za ped daleč. Recimo tiste o skrajšanju čakalnih vrst v zdrav­stvu, pa o tisoč evrih pokojnine, da ne naštevam tistih klasičnih trgovskih o sreči, ki vam jo bo prinesla nova obleka, ko je že ravno čas popustov. Tisti, ki razmišljajo, čeprav jih je malo, so zaradi razočaranja nad svetom in življenjem pred temi novicami že nezaupljivi ciniki, drugi, naivneži, ki se še pustijo peljati žejne čez vodo, bodo to šele postali. Ob vseh teh in še mnogih drugih razočaranjih, ki so nam jih prinesli varljivi mesije našega vsakdanjika, ni prav nič čudno, da živimo v času velikega skepticizma glede vsega in v vsakogar, verjetno tudi v Kristusa in v njegovo oznanilo. Jezusov čas je bil tudi takšen, poln »mesijev« in »evangelijev«, veselih novic, odrešenikov, ki so veliko govorili in veliko obljubljali, vzbujali upanje, od katerega ni bilo nič.

    In Prišel je Jezus. Marsikdo bi si mislil, da je še eden izmed tistih, ki samo obljubljajo. Poklical je Petra in Andreja: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Ta odločnost preseneča. Tako zelo, da verjetno ni šlo zgolj za radovednost ali naivnost, toliko razlogov proti temu je. Saj to vendarle ni bilo vabilo na kavč ali na gostijo, ampak poklic v garanje in negotovost. Jezusov klic vedno pride iznenada, ko morda že opravljamo neko drugo delo. Jezus preseneča, ker v določenem trenutku odkrije, da bi bil kdo bolj primeren za kakšno drugo nalogo. Zato nam pravi duhovni učitelji svetujejo, da je treba vedno biti odprt za Boga, se mu dati na razpolago in prositi, da nas redni vsakdanji opravki ne bi preveč potegnili vase in bi pozabili na to, kar je najpomembnejše, večno življenje, ki nam ga obljublja Jezus.

    »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« je Jezus začel oznanjati, ko so Janeza Krstnika vrgli v ječo. Janezovo poslanstvo je bilo zaključeno, zato je Jezus nadaljeval tam, kjer je Janez končal: on je ljudi pripravljal na Jezusov prihod, Jezus pa je lahko rekel: »Božje kraljestvo je tukaj. Jaz sem vaš odrešenik. Verujte vame in boste odrešeni!« To je vesela novica. Ta novica zahteva duhovni napor in naše sodelovanje z Bogom, drugače ne moremo začutiti vrednosti Jezusovega dela. Kadar smo pripravljeni, da za to, da bo »vesela novica« ne samo obljuba, ampak tudi resničnost, še sami kaj naredimo, »se spreobrnemo«, bi zapisal Matej, in ne samo čakamo, da bodo to naredili drugi.  

                                                              Jože Č.