Spreobrnite se, približalo se je nebeško kraljestvo
Tiste dni je nastopil Janez Krstnik in v Judejski puščavi oznanjal z besedami: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« To je tisti, o katerem je bilo rečeno po preroku Izaiju: Glas vpijočega v puščavi: ›Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!‹ Janez je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij. Hranil se je s kobilicami in z divjim medom. Tedaj so prihajali k njemu ljudje iz Jerúzalema in iz vse Judêje in iz vse pokrajine ob Jórdanu. Dajali so se mu krstiti v reki Jórdan in priznavali svoje grehe. Ko pa je videl, da prihaja k njegovemu krstu veliko farizejev in saducejev, jim je rekel: »Gadja zalega! Kdo vam bo pokazal, kako naj ubežíte prihodnji jezi? Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja. Ne domišljajte si, da lahko v sebi govorite: ›Abrahama imamo za očeta‹, kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov obuditi Abrahamu otroke. Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, bodo posekali in vrgli v ogenj. Jaz vas krščujem z vodo, da bi se spreobrnili; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu prinesel sandale. On vas bo krstil s Svetim Duhom in z ognjem. Vélnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z ognjem, ki ne ugasne.«
Mt 3,1-12
PRIPRAVIMO POT GOSPODU
Druga adventna nedelja nas želi spodbuditi, da bi v puščavi svojega življenja odkrili Boga, ki je vedno navzoč, čeprav na skrit način. Živeti advent pomeni biti pričakovati Gospoda. Kadar pričakujemo prihod nekoga, se navadno nanj pripravimo. Na Gospodov prihod se pripravljamo tako, da razmislimo o svojem življenju in da poskušamo spremeniti smer življenja, če je potrebno. Zato je adventni čas tudi čas spreobrnitve.
Pred mnogimi stoletji je imel prerok Izaija v babilonskem ujetništvu čudovita videnja. Videl je nebesa odprta in bil priča svojevrstnemu zborovanju nebeščanov. Dobili so nalogo, da med seboj čim bolj povežejo vse Jude. Hkrati naj vsak Bogu preko puščave pripravi pot. »Povej Izraelcem! Nič ne more razveljaviti Božje besede! Bog bo prišel in odrešil svoje ljudstvo!« Janez Krstnik je s svojim oznanjevanjem več kot petsto let pozneje spomnil na starodavne prerokove besede. Večina Judov se je bila zaprla v svoj mali osebni svet, ki skorajda ni presegal hišnega praga. Po pripovedovanju drugih jih je dosegel glas Janeza Krstnika, ki je v puščavi obujal v življenje besede starega preroka Izaija: »Spreobrnite se! Nebeško kraljestvo se je približalo!« Iz puščave so prihajale starodavne besede, ki pa so zdaj dobile povsem novo, odrešenjsko poslanstvo: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!«
Je oznanilo Janeza Krstnika, Izaija, Elija … še primerno za današnji čas? Ali res mora biti na zemlji toliko krivičnosti, bolezni, neodrešenosti, kot je tega danes? Ali klic Janeza Krstnika k spreobrnjenju odzvanja tudi v meni? Kako se bom odzval ta advent na klic iz puščave? Sodim med tiste, ki želijo narediti Bogu pot v vsako puščavo tega sveta? Kje je naša puščava? Naša puščava je tam, kjer je človeško življenje postalo brezsmiselno, kjer je življenje postalo težko in trdo; je tam, kjer ljudje ne govorijo več med seboj; je tam, kjer so ljudje bolni ali pa žive v nenehnem prepiru med seboj; je tam, kjer ljudje ne čutijo več Božje bližine. Takšnih puščav je več kot dovolj v mestih in krajih, v blokih in domovih za ostarele, v bolnišnicah in na delovnih mestih.
Pomembno je, da najdemo Boga tudi v sodobnih puščavah. Njegov glas je nežen in sredi betonskih in asfaltnih površin ga lahko kaj hitro preslišimo. On pa nam govori: »Prinesite svoj sad spreobrnjenja!« Svet bi se temeljito spremenil, če bi dve milijardi kristjanov po vsem svetu sprejeli ta glas, če bi dve milijardi kristjanov storili to, kar nam polaga na srce Janez Krstnik, če bi dve milijardi kristjanov v vseh puščavah sodobnega sveta pripravili pot Gospodu!
Jože Č.