Bog odpušča skesanemu grešniku
Tisti čas je Jezus nekaterim, ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge, povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hôtel dvigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govóril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
Lk 18,9-14
MOČ PRAVE MOLITVE
Že modri Sirah je bil prepričan, da samo Bog ni pristranski v škodo reveža in usliši vsakega, ki se mu godi krivica. Takole pravi v 35. poglavju: »Nikoli ne bo prezrl prošnje sirote ne vdove, ki toči in toči solze.« Pogoj je, da prihajamo pred Gospoda s pravimi nameni, pripravljeni, da vedno izpolnimo njegovo voljo. To pomeni, da smo pred Gospodom z iskrenim srcem in da se naše želje skladajo z njegovo voljo. Če prihajamo pred Boga in prosimo, kar bi škodilo nam ali komu drugemu, takšne molitve Bog ne more uslišati, kajti edino on resnično ve, kaj je za nas in za druge dobro. Na žalost pogosto prosimo po svojih trenutnih željah, kar pa ni nujno, da je za nas dolgoročno dobro. Bog ni serviser, ki bi krpal naše luknje, ampak je neskončno dober Oče, ki nas pozna že od začetka in ve, kaj je v skladu z njegovim načrtom, ki ga ima za nas.
Jezus nam v evangeliju želi povedati, kako je treba moliti, da bo naša molitev učinkovita. Jezus je tistim, ki so bili prepričani, da so glede svojega življenja neoporečni, povedal priliko o farizeju in cestninarju, ki sta šla molit. Prvi se je postavil spredaj in se hvalil s svojimi zaslugami, drugi pa je ostal zadaj, se trkal na prsi in prosil: »Bog bodi milostljiv meni grešniku.« Ta je odšel opravičen na svoj dom, prvi pa ne. Kdor moli, ne sme poveličevati samega sebe, ampak tistega, od katerega vse prejema. Samo ponižna molitev, ko se pred Bogom zavedamo svoje grešnosti, nas pomirja in doseže Boga, ki je izpolnitev vseh naših želja in potreb. Ta zgodba o farizeju in cestninarju je aktualna tudi danes. S katerim se lahko poistovetim: z navideznim pravičnežem ali z grešnikom? Ni prav, da se povišujem, in ni prav, da se imam za ničvredneža. Biti moram realist, ker mi šele takrat lahko Jezus pomaga.
S priliko hoče povedati tudi, da zaničevanje bližnjega zapira vrata do Božjega srca. Izražanje zaničevanja in preziranja drugih je več kot le zlobno mišljenje o drugih. Razkriva namreč nekoga, ki sede na sodni stol ter javno sodi in sramoti tiste, ki niso v skladu z njegovimi standardi in verskimi praksami. Jezus je s to priliko razburil tiste, ki so imeli "cestninarje" za nevredne Božje milosti in naklonjenosti. Tako je na nek način ponižal na videz "vernega človeka" in povzdignil skesanega "javnega grešnika". Povsem je obrnil način gledanja na ljudi. Gledal je človekovo srce. To verjetno tudi danes ni vsakemu prav in všeč. Prilika razkriva njegovo izkušnjo in bližino z Bogom kot Očetom, ki sprejema vse in vsakogar in čigar ljubezen je zastonjska. Božja ljubezen do nas ni odvisna od tega, kaj mi storimo zanj. On nas je prvi vzljubil. Sprejema tudi tiste, ki jih vsi drugi odklanjajo in izključujejo iz svoje družbe, kot so takrat cestninarje.
Jože Č.