Bog pomaga do pravice

   Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Rekel je: »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹ Dolgo ni hôtel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo kar naprej hodila nadlegovat.‹« In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«

Lk 18,1-8)

MOČ VERE

   V današnjem evangeliju nas Jezus vabi, da vedno molimo in se ne naveličamo. Molitev je hrana naše duše, zato je tako zelo pomembna in potrebna. Zato nam Jezus najprej predstavi dve osebi iz resničnega življenja: sodnika, ki ne spoštuje ne Boga ne ljudi, in vdovo, ki se pred sodnikom ne neha boriti za svoje pravice. Že samo dejstvo, da predstavi ti dve osebi, razkriva, da dobro pozna družbo svojega časa. Prilika ne predstavlja le revnih ljudi, ki se na sodišču borijo za svoje pravice, ampak nam pokaže tudi silovito nasprotje med družbenimi skupinami. Na eni strani brezčutni in neverni sodnik, na drugi pa vdova, ki ve, na katera vrata potrkati, da bi dobila, kar ji pripada.

   Dolgo časa vdova vsak dan prosi za isto stvar, a od brezčutnega sodnika ne dobi ničesar. Končno se je sodnik, čeprav ni imel ne strahu pred Bogom ne spoštovanja do ljudi, odločil, da se bo vdovi posvetil in ji dal pravico. Razlog za to je: da bi se osvobodil te nenehne nadloge. Precej sebičen razlog! Vendar vdova dobi, kar hoče! To je dejstvo iz vsakdanjega življenja in Jezus ga uporabi, da bi nas naučil, kako naj molimo. Bog je neskončno dober in nam bo dal, kar ga prosimo, vendar ga moramo prositi vztrajno in z vero. Bog ni podoben temu krivičnemu sodniku, ampak je neskončno dober. Veliko nam daje, četudi ga ne prosimo. To so njegovi darovi. Če ga pa prosimo, nas usliši in nam daje tudi tisto, za kar prosimo. Pri prošnji je potrebna vera in zaupanje.

   Jezus na koncu izrazi nekaj dvoma: »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Ali bomo imeli pogum čakati, biti potrpežljivi, tudi če nam Bog ne odgovori takoj? Potrebujemo veliko vere, da še naprej vztrajamo in delujemo, čeprav ne vidimo rezultatov. Gospod ni počasen glede obljube, kakor nekateri mislijo, da je to počasnost. Ne, le potrpežljiv je z nami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje. Božja dobrota je velika, a mnogi ne čutijo, kako so obdarjeni, ker jim je vse samoumevno in so prepričani, da imajo do vsega pravico. Mnogi ne verujejo, ker ne prejemajo svojega življenja kot dar. Ko čutimo, da nam je marsikaj dano kot nezaslužen dar, nas začne objemati plamen vere, ki vse dela novo. Samo naše osebno prepričanje in življenje je lahko za druge spodbuda, da bodo začeli iskati Boga.

                                                                  Jože Č.