Pohvala hvaležnega ozdravljenca

   Ko je Jezus potoval v Jeruzalem, je hodil med Samaríjo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili ozdravljeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samariján. Jezus pa je odgovóril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počástil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«

Lk 17,11-19

HVALEŽNOST

   V današnjem evangeliju beremo, da je Jezus ozdravil deset gobavcev, ki so vpili: »Jezus, učenik, usmili se nas!« Verjeli so, da jih edino Jezus lahko reši njihove strašne nadloge. To je huda, nalezljiva in neozdravljiva bolezen, ki je zahtevala odstranitev bolnika iz družine in družbe. Kaj pomeni izolacija, smo lahko videli, ko nas je korona virus prisilil, da smo se izogibali drug drugega. Toda gobavost je neprimerno hujša, ko človek osamljen čaka na gotovo smrt. Ko je Jezus hodil po zemlji, je ozdravljal vsakovrstne bolezni. Zanj so slišali tudi ti gobavci in so se odpravili iskat Jezusa; upali so, da jih bo rešil nadloge. Jezus usliši njihovo prošnjo in jih pošlje duhovnikom, ki so mogli presoditi o tem ali je nekdo res ozdravljen. Jezus z njimi ne razpravlja, ampak jih preprosto ozdravi. Duhovniki so to potrdili in so se spet lahko svobodno gibali in se družili. Veselje jih je gnalo k svojim družinam in prijateljem.

   Tako so vsi, razen enega, pozabili, da bi se šli Jezusu zahvalit za ta veliki dar, ki so ga prejeli. Ko ta Samarijan pride do Jezusa, pade predenj in se mu zahvali, doživi tudi notranje ozdravljenje. Ostali gobavi so bili ozdravljeni le na površini kože, saj so izginili vsi znaki telesne bolezni. Po težki in grenki izkušnji so se vrnili na stara pota, k »staremu« človeku, Samarijan pa je začel novo življenje, ki ga daje Jezus. Stopil je na pot vere, upanja in ljubezni in tako postal nov človek, drugačen človek. Notranja gobavost je izginila, bolezen srca in duše je bila ozdravljena. Začutil je, da je zdravje dar, za katerega se je treba zahvaljevati. Marsikaj se nam zdi samoumevno in menimo, da imamo do tistega pravico. Ne čutimo se več obdarovani in zato se ne znamo zahvaljevati. In vendar, veliko dobimo brez svojih zaslug in zato je prav, da smo hvaležni, še več, tudi mi moramo biti za druge dar. Takšen je zakon ljubezni.

   Tudi nas vseh se je na neki način dotaknil Jezus. Z njim se srečujemo še posebej v zakramentih. Morda je prav, da se vprašamo: kaj se je ob tem spremenilo v našem življenju? Kako globoko se nas je dotaknil, ali smo doživeli njegovo ozdravljenje srca? Morda smo podobni onim devetim gobavcem, ker nas bolj vlečejo zemeljske srbi in načrti. Ali smo sposobni resnične zahvale? Vsaka sveta maša je zahvala Bogu za njegove milostne darove, ki smo jih prejeli od njega. Vsaka prava hvaležnost do Boga nas nujno vodi tudi v hvaležnost do soljudi. Bodimo hvaležni za neštete Božje darove, ki nam jih daje preko soljudi.

                                                                           Jože Č.