Prosímo za močno vero

   Tisti čas so apostoli rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presádi v morje,‹ in bi vam bila pokorna. Kdo izmed vas bo svojemu služabniku, ki orje ali pase, dejal, ko pride s polja: ›Pridi brž in sédi za mizo!‹ Mar mu ne bo rekel: ›Pripravi mi kaj za večerjo, prepaši se in mi strezi, dokler jem in pijem, nato boš ti jedel in pil.‹ Se mar zahvaljuje služabniku, ker je narédil, kar mu je bilo ukazano? Tako tudi vi; ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹«

Lk 17,5-10

POMNOŽI NAM VERO

   Tako so apostoli prosili Jezusa. Pogosto se imamo za verne, pa ugotavljamo, da nam naša vera veliko ne koristi. Saj molimo, toda kako? Jezus apostolom odgovarja jasno: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje, in bila bi vam pokorna.« Tudi vera, ki bi je bilo le za gorčično zrno, dela čudeže. Morda je Jezus s to primero hotel povedati še nekaj več: kakor za zrno, velja tudi za vero, da ni nekaj mrtvega, negibnega in okamnelega, temveč skriva v sebi življenjsko silo in sledi zakonom rasti in razvoja. Vedno manj je ljudi, ki bi jim bila vera položena v zibelko in bi jo sprejeli tako samoumevno kot materni jezik. Vedno več pa je takšnih, ki so se do nje dokopali po dolgem iskanju, skozi zmote in dvome in še vedno vsak dan sproti čutijo, kako je ta njihova vera ogrožena.

   Jezus pa v današnjem evangeliju pravi: Ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: Nekoristni služabniki smo, naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.« Te besede so neprijetne našim ušesom. Navajeni smo namreč povzdigovati samega sebe in se hvaliti z zaslugami, ki jih imamo. Jezus pa nas opozarja, naj ne bomo osredotočeni na dolžnosti in na nezaslužene darove, ki smo jih prejeli. Služabnik res ni večji od svojega gospodarja, zato je Jezus ob neki drugi priložnosti svojim učencem rekel: »Vi pa niste moji služabniki, temveč prijatelji!« Jezus nas ima za koristne sodelavce, zato se moramo truditi, da njegovega zaupanja ne zapravimo. Mnogi kristjani imajo kdaj težave s kakšno versko resnico. Iskrenega vpraševanja in iskanja pa ne moremo že kar enačiti z verskim dvomom. Pošteno in vestno iskanje je znamenje ponižnosti in pripravljenosti poslušati in je priznanje: ne vem še vsega.

   Jezus nas svari pred tem, da bi iskali zadoščenja za svoja dobra dela. Sv. Janez od Križa kot preizkus ponižnosti svetuje, naj si predstavljamo, da nam nekdo odgovori: "Saj si storil samo to, kar je bila tvoja dolžnost." Se s tako pripombo strinjam ali sem ogorčen? V molitvi se Bog dotika mojega življenja in upov. Moja vera postaja močnejša, saj se naučim zaupati v Boga in vase. Molim, da bi vedel, kaj mi je storiti, ter prosim Boga, naj mi da poguma in moči za to. Če se nam bo kdaj v veri stemnilo in bomo težko molili, ponovimo za apostoli vsaj tisto prošnjo, ki je ena najlepših in najpotrebnejših: »Gospod, pomnoži nam vero!«

                                                                                                                Jože Č.