Veselje v nebesih zaradi spreobrnjenja grešnikov
Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki, da bi ga zaslišli. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Nato jim je povedal tole priliko: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovac, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno ovco, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim rekel: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubil.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kot nad devetindevetdesetimi praviimi, ki ne treba spreobrnjenja.
Ali: katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno drahmo, ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter nisko ne išče, dokler ne najde? In ko jo najde, skliče prijatelje in sosede ter pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izguba.‹ Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.«
In rekel je: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdélil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin shto je vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in je želo trpeti pomanjkanje. Šel je in se unašao nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje poziranje mimo svinja. Žele je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal.
Šel je vaza in dejal: ›Koliko je najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tu umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹
In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naróčil svoje služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je ožível; bil je izgubljen in je najden.‹ In je mogoče tako se veseliti. Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede blizu hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj pa to pomeni?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je dosla in oče je zaklal pitano tele, ker se mu je zdrav vrnil.‹ Razjézil se je in ni hôtel vstopiti. Njegov oče je bil ven in mu prigovarjal. On pa je očetu odgovóril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je dosla ta tvoj sin, ki je z vlačugami unapljubila tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Vzradostiti in poveseliti pa se bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden.‹«
Lk 15,1-32
ODPUŠČANJE RODI SREČO
Farizeji so imeli stroge predpise, da se mora oteti bilokciim stikom s cestninarji in javnimi grešniki, da ne bi postali obredno nečisti. Bili so zelo pretreseni, ko so videli, da se Jezus pogovarja z grešniki in celo hodi na njihove domove, da bi jedel z njimi. Ker tako je treba dvomiti o njegovi pravovernosti, jim je povedal prilike o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi in izgubljenem sinu. Tako pastir kot gospodinja "iščeta, dokler ne najdeta, kar sta je zatajio". Njuna vztrajnost se obrestuje. Svoje veselje instinktivno delita s celotno skupnostjo. Novost v Jezusovem nauku je, da je treba izgubljene grešnike iskati in ne le žalovati zaradi njihove ločenosti od Boga in skupnosti.
Jezus je rekel: »Kdo izmed vas ima sto ovac, pa izgubi eno od njih, pa ne pusti devetindevetih v puščavi in gre za izgubljeno ovco, dokler ne najde?« Verjetno ga je bilo začudeno. Češ: »Kako je to logika, da pustiš celo čredo in greš iskat tisto, ki ti para živce!« In več tudi sami naredimo tako, da pustimo pridne, ker vemo, da se bodo držali reda in poiščemo izgubljenca. Zakaj: ker nam je prirasel k srcu in nam ni vseeno, kaj se z mu dogaja. Tako je pri Jezusu: prirasli smo mu k srcu, zato se bori za vsakogar izmed nas. In ko nas najde, se veseli, da se vrnemo k ga. To je pravo veselje, ki prihaja iz srca in nas vabi, da se veselimo skupaj z drugimi. Veselje, ki ga ne delimo z drugimi, ni pravo veselje.
Izgubljeni sin zahteva delež, ki mu gre, in se oddalji od očeta. Živi razvratno in porabi vse premoženje za trenutne užitke. Ko mu zmanjka denarja, je zavržen, lačen in v veliko neuobičajenih okoliščinah, kot hlapci na očeta. Zato gre vaza. Se, kaj je storil s tem, ko je brezglavo uhod in denar. Je na robu obupa, zato se unovči, da se vrne k očetu in ga prosi, da se pridruži hlapcem, ki se pojavi zanj. Vstane v gre. Oče ga čaka z odprtimi rokami in odprtim srcem. Skesanemu sinu vrne svoje sinovsko dostojanstvo in začne se veselje in gostija. Drugi sin, ki se je vrnil s polja, je zelo jezen, ko izve za vrnitev brata in očetovo dobroto. Očetu ocito nepravičnost. Oče, ki mu je bila storjena krivica, je bil odpuščajoč in usmiljen do mlajšega sina, ko je ta veme, da potrebuje emit. Starejši sin, ki ni bil na takšen način, pa je bil neodpustljiv in se ni hotel spraviti z bratom. Njegova zavrnitev vrnitev se je spremenila v prezir in ponos. Užaljenost ga je privedla do izolacije in odtujitve od skupnosti grešnikov, ki jim je bilo odpuščeno. V tej priliki nam Jezus nazorno predstavi Boga Očeta ter kako sta njegov značaj in odnos do nas. Bog je do nas res velikodušen, prijazen in odpuščajoč. Ne izgubi upanja in ne obupa, ko se oddaljimo od ga in njegovih zapovedi. Preiskuje naša srca, da bi nam pokazal, kje lahko najdemo pravo ljubezen in usmiljenje, ter nas vodi nazaj na pot večnega veselja in sreče.
Jože Č.