Kdor se ponižuje, bo povišan

   Ko je Jezus v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. Ko je videl, kako si izbirajo prve sedeže, je povabljenim povedal priliko. Govóril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Daj prostor temu!‹ Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: ›Prijatelj, pomakni se više!‹ Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

Tistemu, ki ga je povabil, pa je govóril: »Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi ne prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo. Nasprotno, kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.«

Lk 14,1.7-14

BITI PONIŽEN

   Modri Sirah nas spodbuja: »Otrok, opravljaj svoja dela v ponižnosti, potem boš priljubljen pri ljudeh!« Ponižnost ni slabost, ampak krepost. Ko smo sposobni biti preprosti, odkritosrčni in velikodušni, omrežimo srca mnogih, da nas želijo imeti za prijatelje in zaupnike. Če smo kljub temu, da smo v življenju veliko dosegli, zmožni biti ponižni, je to velik Božji dar. Ponižnost se kaže v tem, da nikogar ne obsojamo ali ga omalovažujemo, ampak ga imamo radi takšnega, kot je, mu pomagamo in nam ni vseeno, kako živi. Biti ponižen pomeni sprejeti vsakega človeka, tudi tistega, ki je na robu družbe, mu pomagati in mu darovati del svojega časa. Takšne nas Bog še posebej ljubi, saj nas to tudi uči in nam daje zgled.

   V evangeliju se srečamo z zelo perečo temo: biti prvi. Velikokrat mislimo, da smo najboljši in najbolj pomembni, prikrivamo pa svoje slabosti in napake, da ne pokvarimo svojega mesta v družbi. Slovesna kosila, večerje in zabave prirejamo za svoje sorodnike in prijatelje, torej za ljudi, s katerimi se družimo in so nam blizu. Jezus je bil na kosilu pri nekem farizeju in je opazoval navzoče, kako so si izbirali sedeže. Svojemu gostitelju je dejal: »Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi ne prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo.« Mar ni to razmišljanje skregano s pametjo? Mi se radi povabimo na zabave v krog ljudi, med katerimi se dobro počutimo! Jezus ni proti našim zabavam, hotel je le reči, da je treba biti velikodušen do tistih, ki so zavrženi, osamljeni in jih nihče ne mara. Samo na tak način si utiramo gladko pot v nebesa.

   Jezus je rekel zbranim pri kosilu: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sedaj na prvo mesto!« Treba je biti ponižen, kajti povzdigovanje nad druge rodi samo zavist. Dovolimo, da nas gostitelj oceni in nas postavi na pravo mesto, kjer bomo lahko s svojo skromnostjo drugim za zgled. Koga mi vabimo na slovesnosti? So to samo bogati, ugledni in vplivni ljudje? Ali pa povabimo tudi takšne, ki pred tem svetom nič ne pomenijo in nam našega vabila nikoli ne bodo mogli vrniti? Za koga si jemljemo čas v svojem življenju? Koga obiščemo, komu smo pripravljeni pomagati? Jezusova beseda nam vedno nekaj sporoča, samo dovoliti ji moramo, da se nas dotakne in da se potem po njej ravnamo.

                                                                           Jože Č.