Jezus je odrešenik vseh ljudi
Tisti čas je Jezus na poti v Jeruzalem šel skozi mesta in vasi in učil. Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ Tedaj mu boste začeli govoriti: ›S teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. Prišli pa bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«
Lk 13,22-30
OZKA VRATA
Učenci so spraševali Jezusa: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« Hoteli so zanesljivo vedeti, koliko je prostora v nebesih oziroma kdo bo tam. Za sodobnika to vprašanje ni pomembno, ker si skuša ustvariti nebesa tukaj in sedaj. Če nimamo vere v življenje po smrti, potem se moramo zadovoljiti z majhnimi trenutki sreče in zadovoljstva. Ko se srečujemo s telesno omejenostjo, neozdravljivo boleznijo ali s tegobami, ki so povezane s starostjo, smo naenkrat na tleh, ker pred nami ni več nobenega upanja. Tistim, ki verujemo, pa Jezus zagotavlja, da bo z nami vse dni do konca sveta.
V življenju stopamo skozi mnoga vrata. Mnoga so široka in vabljiva in velikokrat vodijo v pogubo. Kristus pa govori v današnjem evangeliju o ozkih vratih. Ta ozka vrata so kreposti, kajti samo disciplinirano življenje in brezpogojna ljubezen gradita slogo in pomagata, da smo lahko bratje in sestre med seboj ter otroci nebeškega Očeta. Ozka vrata zahtevajo od nas odpoved, da se odpovemo nečemu, ki krade našo pozornost in nas posledično odmika od vere, tiste prave vere, kjer je Jezus središče našega življenja. Vse druge oblike vere so bolj stvar tradicije in navade. Če gremo k maši zato, da nas drugi vidijo, kako smo pobožni, mi pa smo tam zgolj s telesom, je to mnogo premalo. To ni druženje z Jezusom, ampak zgolj izpolnjevanje zapovedi. Jezus hoče več, hoče naše srce, našo pozornost in prvo mesto v našem življenju. Zato se moramo marsičemu vabljivemu odpovedati, zato so to ozka vrata. Gotovo nas bolj mikajo in vabijo bleščeča široka vrata, vrata zabav in raznovrstnih užitkov, ki ga hoče naš ego. Če hočemo stopiti skozi ozka vrata, moramo ukrotiti svoj ego, kar pa je boj s samim seboj.
Na starih freskah lahko vidimo Kristusa, ki se ob koncu zemeljskega življenja prikaže kot sodnik in Gospod. Na eni strani so prikazani srečni obrazi ljudi, ki so poveličani v večni slavi, in na drugi strani tisti, ki gredo v pogubljenje, tisti, ki so delali krivico. Da nas bo Kristus ob koncu »poznal«, si moramo želeti njegove bližine, hrepeneti po njem. Zato se trudimo in prosimo Gospoda, da nam s svojo milostjo pomaga pri naših prizadevanjih za prijateljstvo z njim.
Jože Č.