Za Jezusa se je treba odločiti
Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni!
Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: Oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.«
Lk 12,49-53
OGENJ LJUBEZNI
Jezusa poznamo kot prinašalca veselja, miru in ljubezni, saj je sam rekel: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dam!« V današnjem evangeliju pa takšno presenečenje: »Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost!« Te besede so trde in marsikoga odvračajo od Boga. In vendar je Jezus povedal resnico: vera je osebna odločitev za Boga ali proti njemu. V družini navadno niso vsi člani glede vere in še katere druge stvari istega mnenja. Zato je med njimi večkrat razdor in tekmovanje, čigavo mnenje bo prevladalo. To so čutili tudi apostoli, ki jih je tedanja oblast preganjala. Oni so navadno odgovorili: »Boga je treba bolj poslušati kot ljudi!« Koga jaz poslušam? Koga sem sprejel za svojega voditelja: človeka, ki iz dneva v dan spreminja svoje prepričanje, ali Boga, ki je vse ustvaril?
Vsak človek išče mir. Toda kakšen mir? Mir "ne moti me", mir "ne delajmo težav", mir "vse je v redu". To je površinski mir. Zemeljski mir. Jezus je prišel, da bi nam prinesel pravi mir, polnost Božjih darov. Ta pa se ne imenuje več »zemeljski mir«, ampak se, kolikor nasprotuje navideznemu miru, v človeških očeh imenuje »razdelitev«. Vse, kar deli, ne prihaja od troedinega Boga, saj je v njem edinost. Toda on želi ustvariti med nami globljo edinost. Z njo je mogoče celo preseči naravno zapoved, ki pravi: Spoštuj svojega očeta in mater. Jezus prinaša novo zapoved, ki je zakon ljubezni brez meja. Vsi smo poklicani, da ljubimo druge na Kristusov način – kakor nas on ljubi. Če nam naša ljubezen do družinskih članov ali do katoličanov ali do sorojakov preprečuje, da bi na vsakega človeka gledali na Kristusov način in ga ljubili kakor on, potem v nas ni njegove ljubezni. Seveda se ljubezen do Boga in vsakega človeka ne izključujeta,
temveč sta hkratni.
Jezus Kristus nas spodbuja, da bi mu dopustili, da vnese ogenj v zemljo našega srca! Ogenj, ki se lahko razširi, da bi ustvaril prisrčne vezi povezanosti in živahno izmenjavo ... Ogenj hkrati razdvaja ter ustvarja kroge srečevanja. Ta ogenj je njegova ljubezen. Vedno smo na razpotju: s Kristusom ali proti njemu. Ne pozabimo, da je on znamenje protislovja za vse čase. Čas milosti se zgodi vedno, ko pade sovražnost v odnosu do drugih in zmaga usmiljenje, odpuščanje, ljubezen.
Jože Č.