Jezus svari pred lakomnostjo

   Tisti čas je nekdo iz množice rekel Jezusu: »Učenik, reci mojemu bratu, naj deli z menoj dediščino!« On pa mu je odvrnil: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca čez vaju?« In rekel jim je: »Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja.«

   Povedal pa jim je to priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo. Premišljal je sam pri sebi: ›Kaj naj počnem, ko nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹ In rekel je: ›Tole bom storil: podrl bom svoje žitnice ter postavil večje in tam bom spravil vso pšenico in svoje blago. In rekel bom svoji duši: Duša moja, veliko blaga imaš, spravljenega za veliko let; počivaj, jej, pij in bodi dobre volje!‹ Toda Bog mu je rekel: ›Neumnež, to noč bodo tvojo dušo terjali od tebe, kar pa si spravil, čigavo bo?‹

   Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat v Bogu.«

Lk 12,13-21

VARUJMO SE LAKOMNOSTI

   Jezusov govor prekine človek, ki ga skrbi vprašanje dediščine. Ni dojel njegovih besed: "Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, potem pa ne morejo storiti nič več," ki jih je Jezus namenil »svojim prijateljem«. Jezusov nasvet in zgled nam govorita, naj ne skrbimo in se ne vznemirjajmo zaradi materialnih stvari. On noče delovati kot sodnik med strankama. Dediščina je največkrat vzrok za številna nesoglasja v mnogih družinah. Ko je treba skrbeti za starše, se vsi izgovarjajo, ko pa je na vrsti delitev premoženja, so tisti, ki za svoje starše niso nič skrbeli, navadno najbolj glasni. Življenje ni odvisno od dobrin, tudi če so te v izobilju. Zato nas Jezus opozarja: »Pazite in varujte se vsake pohlepnosti, kajti človekovo življenje ni v premoženju, četudi ga ima obilo!«

   Kot ponavadi tudi tu Jezus uči s priliko, v kateri predstavi zadovoljnega "bogataša", ki ne ve, kaj naj stori s svojim obilnim bogastvom. Bogataš iz prilike je nespameten človek, ki ima srce polno prejetih dobrin, a pozablja na Boga, ki je dober in želi, da smo mu podobni. V svoji nespametnosti se bogataš ne zaveda, da mu je vse podarjeno, ne le njegove dobrine, ampak tudi njegovo življenje. Bogastvo samo po sebi ni tisto, ki predstavlja neumnost tega človeka, ampak sta njegova lakomnost in pohlep tista, ki ga delata neumnega. Namesto, da bi se Bogu zahvalil za vse darove, ki jih je prejel in vsaj presežek delil s tistimi, ki nimajo, raje še naprej zbira bogastvo in ga spravlja samo zase, da bo lahko užival v njegovem izobilju. Vodi ga pohlep in nečimrnost, v katero se marsikdo rad zateka, saj vse zasluge pripisuje samo sebi. Take samohvale je dandanes veliko, saj nas miselnost tega sveta spodbuja k temu.

   Nečimrnost je težava človeštva že od nekdaj. Zato je Pridigar zapisal: »Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« Na žalost se je nečimrnost tako razpasla, da mnoge povzdiguje v nebo. V resnici je vsakdo ogromno prejel kot nezaslužen dar, a večina ne zna Bogu reči hvala za številne milosti. Vse, kar smo in kar imamo, prihaja od Boga, kajti brez njegove milosti, bi pravzaprav nič ne dosegli. Ustvarjeni smo, da bi čim bolj ljubili in ne, da bi bili čim bolj bogati. Gonja za pridobivanjem bogastva uničuje naše življenje, zdravje, predvsem pa medsebojne odnose. Zato prosimo Gospoda, da nam da milost, da bi bili zmožni svoje imetje deliti s tistimi, ki nimajo.

                                                                           Jože Č.