Izgubljeni sin se vrne k očetu
Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje.
Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹
In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naróčil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakôljite ter jejmo in se veselímo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je ožível; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.
Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj pa to pomeni?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker se mu je zdrav vrnil.‹ Razjézil se je in ni hôtel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in mu prigovarjal. On pa je očetu odgovóril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami potratil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden.‹«
Lk 15,1-3.11-32
IZGUBLJENI IN NAJDENI
To nedeljo je pred nami zelo zanimiv evangelij, ki nam razkriva veliko skrivnost Božje ljubezni. Bog nas ima rad ne glede na to, da smo pogosto nezvesti, da ga ignoriramo in raje hodimo po svojih poteh. To je prilika o izgubljenem sinu, ki zahteva svoj delež premoženja, odide v svet in ga zapravi z razuzdanim življenjem. Ko je lačen, se spomni, da ima nekje očeta, pri katerem gre lepo slehernemu služabniku. Odloči se, da se bo vrnil in prosil očeta, da ga sprejme kot služabnika. Ko je daleč stran in mu delajo družbo svinje, ki jih pase, se spomni dobrote svojega očeta. Zave se svoje zablode, ki ga je pripeljala v stanje obupa. Tudi mi pogosto zaidemo v podobno stanje. Ko smo nezvesti, se oddaljujemo od ljubezni Očeta. Zamikajo nas materialne stvari, svet zabave in razvrata nam onemogoča, da bi videli, da nas ima Oče rad. Pogosto se mora zgoditi kaj hudega, da gremo vase in spoznamo svojo zablodo. Šele takrat lahko sprejmemo odločitev, da se bomo vrnili na pravo pot.
Oče zagleda sina že na daleč in mu hiti naproti, da ga sprejme. Nič ga ne vpraša, nič ga ne graja, kje si hodil in kje si zapravil denar? Ne, to je postranska stvar, saj si ne želi nič drugega, kot da mu podari svojo brezpogojno ljubezen. Bog je ljubezen in ne more ne-ljubiti, saj je brezpogojna ljubezen njegovo bistvo. On ljubi slehernega izmed nas, ne glede na naše zasluge, ne glede na našo grešnost in nezvestobo. Mi moramo to spoznati in se odpreti njegovi ljubezni. Če je naše srce zaprto, ne more njegova ljubezen prodreti v globine srca. Ljubezen razsvetljuje in če ni le-te, je v srcu tema. Tema prinaša negotovost in strah. Ljubezen pa razsvetljuje in se veseli. Zato oče temu izgubljenemu sinu ob vrnitvi vrne dostojanstvo sina in napravi gostijo. Sam pravi, da se je treba veseliti, ker se je izgubljeni sin vrnil nazaj. Tako nebeški Oče čaka vsakega izmed nas in se veseli, če se odločimo za vrnitev k njemu.
Drugi sin se zaradi očetove dobrote jezi in očetu očita, da mu vse življenje služi, a nikoli se kaj takega ni zgodilo. Brata ne priznava in je jezen nanj in očeta. Tu prihaja do izraza naša sebičnost in zaverovanost v svoj prav. Mnogokrat, morda prevečkrat, smo podobni temu sinu, ki ni odprt za očetovo ljubezen, ampak ga zanima samo človeška pravičnost. Tudi ljubezen je precej tuja zadeva, ampak sledimo nekim obveznostim, ki nas odtujujejo. Zaradi pomanjkanja ljubezni nimamo dovolj časa drug za drugega, izgubljamo se v raznih opravilih. Oče tudi nas nagovarja, da moramo sprejeti neka druga merila, da moramo iti vase in najti izvir ljubezni, ki nas povezuje z Očetom in brati. Zato potrebujemo odprto srce in duhovne oči, da bomo videli in spoznali to, kar je resnično vredno.
Jože Č.