Pokora odvzame Božjo kazen
Prav v tistem času je bilo v množici navzočih nekaj ljudi, ki so Jezusu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovóril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.« In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovóril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in ji pognojim. Morda bo napósled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹«
Lk 13,1-9
BOG SKRBI ZA NAS
Današnja Božja beseda nam pokaže, da se Bog vedno zanima za nas in skrbi za nas. V evangeliju beremo o nerodovitni smokvi, ki jo hoče gospodar posekati. Pa se služabnik zavzame zanjo: »Gospod, pusti jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal!« Tako tudi Jezus skrbi za nas v upanju, da bomo naposled le obrodili sad. Zavedamo se svojih pomanjkljivosti in nevere, zato Jezusa večkrat prosimo za novo priložnost. Jezus nam jo daje, toda kako dolgo bo moral čakati, da bo v naših življenjih opazil sadove njegovih milosti? Post je najlepši čas, da iz svojega življenja odstranimo vse, kar ovira našo duhovno rast. Jezus nas pričakuje pri zakramentu sprave, da mu priznamo svoje grehe in prejmemo odpuščanje. On nam želi samo dobro, zato nas vabi, da odložimo svoja bremena v njegove roke. Marsikaj nas bremeni, toda Jezus je tu za nas, da nas »okoplje« in nas nahrani s svojo hrano, kajti le tako bomo obrodili dober sad.
V berilu iz druge Mojzesove knjige beremo o nevsakdanjem srečanju Mojzesa z Bogom v gorečem grmu. Odnos med človekom in Bogom je temelj vseh odnosov. Bog se razodeva ponižnim in odprtim. Bog se razodene Mojzesu sredi preprostega vsakdana. Gre za zelo osebno razodetje, ki vžge notranji ogenj. Razodene mu svoje ime: Jaz sem, ki sem. Mojzesu da posebno poslanstvo, da izpelje svoje ljudstvo iz Egipta, kjer so sužnji faraonu. Po srečanju z Bogom Mojzes ni več takšen, kot je bil prej, tudi na zunaj se spremeni. Mojzes je na preizkušnji: sprva misli, da mora sam razumeti to čudo. Vendar, če bo hotel kaj razumeti, bo moral odpreti svoje srce. Če želimo pomoč za svoje rane, moramo najprej poglobiti smisel življenja. Odpreti se moramo Božji besedi, ki je polna Svetega Duha, ki je bogata novosti in svežine. Potrebno je moliti k Svetemu Duhu, čeprav skušnjava pravi, da je Božja beseda dolgočasna. Potrebno je zreti odnos med Mojzesom in Bogom. Do Božje gore pridemo preko puščave. Brez puščave ni rasti v duhovnem življenju. V puščavi se preveri temelj človeka: ni priznanja, ne ploskanja, smo nevidni. Vendar v puščavi človek prisluhne Bogu; Bog pa je v puščavi vodil Izraelce, jih preizkusil in hranil z mano.
Boga lahko srečamo kjerkoli, tudi v nepomembnem gorečem grmu. Bog ne podcenjuje ponižnosti, vse osvetli in očisti, ne da bi kaj uničil (ne zgori). Božja ljubezen nas očisti in nas odpre za to, kar je Božjega. Plamen v Gorečem grmu poveže to, kar je zemeljsko, s tem, kar je Božje. Gre za vez ljubezni med Bogom in človekom, ki nam jo je Kristus osebno razodel. Kot Mojzes tudi mi sprejmimo ogenj, postanimo sijoči in razsvetljeni, saj nas Božja ljubezen obdaja od vseh strani. Božja ljubezen je za vse: za svetnika in za grešnika, eden jo sprejme, drugi pa zavrne. Je brezmejna, vsemogočna, a pušča svobodo: človek ne mora, ampak zmore ljubiti.
Jože Č