Jezus zavrne skušnjavca

   Tisti čas se je Jezus vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel. In ko so ti dnevi minili, je postal lačen. Hudič mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« Jezus mu je odgovóril: »Pisano je: Človek ne živi samo od kruha.«

   Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in lahko jo dam, komur hočem. Če torej predme padeš in me moliš, bo vsa tvoja.« Jezus mu je odgovóril: »Pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!«

   Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, da te obvarujejo, in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadéneš ob kamen.« Jezus mu je odgovóril: »Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!«

   Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je za nekaj časa umaknil od njega.

Lk 4,1-13

BORIMO SE PROTI ZLU

 V današnjem evangeliju srečamo Jezusa v posebnem položaju. Bil je štirideset dni v puščavi, kjer se je pripravljal na javno delovanje. Puščava pomeni biti daleč od hrupa in skrbi tega sveta in velika priložnost, da se srečamo sami s seboj, s svojo notranjostjo. Iti v puščavo ne pomeni le to, da gremo fizično v puščavo, ampak tudi, da se oddaljimo od sveta okoli sebe ter v miru in tišini srečamo same sebe. To je tudi glavni namen postnega časa. Marsikdo se posti zato, da bi prečistil telo, morda izgubil nekaj odvečnih kilogramov in izboljšal svojo zunanjo podobo. Prečistiti telo je sicer zelo koristno, a veliko bolj pomembno in potrebno je očistiti svoje srce, svojo notranjost in se srečati z Bogom v sebi. Boga pogosto iščemo izven sebe, toda Bog ali Božja iskra je v nas, v globini našega srca, naše duše. Zato se moremo srečati z njim povsod, če le dobro prisluhnemo njegovemu šepetu v naših globinah.

   In v tej puščavi se je Jezusu zgodil izreden položaj: prišel je hudič in ga skušal. Ali ni neverjetno, da se hudič spravi celo nad Božjega Sina? To nam jasno pove, da smo tudi mi v stalni nevarnosti, da doživimo njegov napad. On ne šepeta, ampak nas glasno spodbuja, da naredimo kaj slabega. Ker je zelo zvit, nam ta slaba dejanja prikaže v lepi luči. Na ta način lahko pregovarja vsakega izmed nas, da delamo, kar se nam zahoče, da zaobidemo Božje zapovedi; še več: nagovarja nas, da smo bogovi in da je naša volja edina prava, da si zaslužimo, da imamo na račun drugih razne privilegije, da na račun drugih bogatimo in napredujemo, četudi prizadenemo vse okoli sebe. To je hudičeva logika, čeprav se je v današnjem svetu to predstavlja kot nekaj dobrega in naprednega. Tudi javno mnenje nas poskuša odvrniti od Boga, ga zanikati in njegovo Cerkev predstaviti kot nekaj nazadnjaškega, ki v sodobnem svetu nima več svojega pomena, niti mesta v družbi.

   To je delo hudiča; tudi Jezusu je obljubljal oblast in slavo, če pade predenj in ga moli. Prav tako preizkuša vsakega izmed nas in nam prikazuje srečo v blišču, bogastvu, slavi, moči in zabavah tega sveta, da ne bi iskali Boga v sebi. To je velika skušnjava, ki ji preveč pogosto nasedemo. Postni čas je priložnost, da se srečamo z Bogom v svoji notranjosti in v moči njegove milosti zavrnemo vse napade hudega duha. Gotovo je, da sami tega ne zmoremo, toda če se borimo skupaj z Jezusom, bomo z lahkoto zmagali. On nam pomaga, da lahko razločujemo med dobrim in zlim, zato se odprimo njegovi milosti in pomagal nam bo.

                                                                                Jože Č.