Govorjenje razodeva človekovo notranjost
Tisti čas je Jezus povedal učencem tole priliko: »Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‹ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš videl, da lahko odstraniš tudi iver iz očesa svojega brata.
Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.«
Lk 6,39-45
NE SODIMO
Prejšnjo nedeljo nam je Jezus naročal, naj ljubimo svoje sovražnike, jih blagoslavljamo in nikogar ne obsojamo. Danes nas Jezus opozarja, naj najprej pogledamo sebe, svoje velike napake, ki jih radi skrivamo za manjšimi napakami drugih. Takole pravi: »Odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš videl, da lahko odstraniš tudi iver iz očesa svojega brata!« Najprej moramo vsak počistiti pred svojim pragom in se truditi, da so naša dejanja brezgrajna, če hočemo biti dobri in za zgled drugim. Nagnjeni smo k temu, da zelo lahko prepoznamo tudi najmanjše napake drugih, pri sebi pa z lahkoto spregledamo velike. Najbolje je, da sodbo o tem, kdo je dober in kdo je slab, prepustimo Bogu.
To, ker je v nas, prinašamo ljudem okoli sebe. »Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega hudo!« se glasi eden od starodavnih izrekov, ki ga je Jezus uporabil, da bi svojim učencem razložil, kako pomembno je, da se zavemo, kako smo za druge zgled ali pa kamen spotike. Nihče ne živi sam na samotnem otoku, ampak smo na celini, odvisni drug od drugega, zato nam ne sme biti vseeno, kaj se dogaja v naši bližini. Po svojih močeh lahko lajšamo bolečine in zdravimo že s tem, da drug drugega poslušamo, mu podamo roko vzajemnosti in mu rečemo: »Pogum, vse bo še dobro. Name se lahko vedno zaneseš!« Tako širimo ljubezen in toplino, ki jo imamo v svojem srcu, saj le-ta ni samo za izbrance, ampak za slehernega človeka, ki se ji odpre, ji prisluhne in jo sprejme. Varujmo se obsojanja, obrekovanja in drugih grehov jezika. Človek, ki zliva gnojnico po drugih, nima čistega srca, niti dobrih namenov, kajti kakor se drevo spozna po sadu, ki ga daje, tako se človeka prepozna po njegovih besedah.
Apostol Pavel je pisal Korinčanom: »Bodite stanovitni, neomahljivi, nadvse uspešni v Gospodovem delu!« Med Korinčani je bilo namreč veliko razprtij glede tega, kdo se oklepa prave duhovnosti. Nauk, ki nam je v odrešenje, ne more biti sad človeškega umovanja, temveč prihaja od Boga. Zato se držimo tistega, ki oznanja Boga, ne pa sebe samega. V času poplave raznih duhovnih poti, moramo prositi Boga, da nam da dar razločevanja, da bomo presodili, kaj je prav. Zato odprimo svoje srce Božji milosti in ne nasedajmo lepim, blago zvenečim besedam.
Jože Č.