Apostoli pustijo vse in gredo za Jezusom
Tisti čas je množica pritiskala za Jezusom, da bi poslušala Božjo besedo; on je pa stal ob Genezareškem jezeru in zagledal dva čolna, ki sta bila pri bregu; ribiči so bili stopili iz njih in so izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, ki je bil Simonov, in ga prosil, naj odrine malo od kraja; in sédel je in iz čolna množice učil.
Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Simon se je oglasil in mu rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da so se njih mreže trgale. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Ti so prišli in napolnili so oba čolna, da sta se potapljala. Ko pa je to videl Simon Peter, je padel Jezusu k nogam in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Groza je bila namreč obšla njega in vse, ki so bili z njim, zaradi ribjega lova, ki so ga bili zajeli; prav tako pa tudi Zebedejeva sinova Jakoba in Janeza, ki sta bila Simonova tovariša. Jezus je pa Simonu rekel: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« In potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim.
Lk 5,1-11
V NJEGOVI NAVZOČNOSTI
Ko prebiramo današnjo Božjo besedo, vidimo na eni strani neskončno veličino in svetost Boga in hkrati veličastnost Božjih del. Karkoli delamo ima velik uspeh, če svoje delo opravljamo z Bogom. Brez njega je pogosto naše delo jalovo. Bolj se približamo Bogu, bolj občutimo njegovo svetlobo in v moči le-te prepoznamo svojo grešnost. To se je zgodilo preroku Izaiji, ki je imel videnje Božjega veličastva v jeruzalemskem templju in zaslišal je tiste besede, ki jih mi izgovarjamo pri sveti maši: »Svet, svet, svet si Ti Gospod!« in z njimi izražamo Božjo svetost. Prerok Izaija je takrat pomislil, da bo pogubljen, saj je začutil neskončno svetost Boga in hkrati spoznal svojo majhnost in grešnost. Toda ljubeči Bog ga je poklical v preroško službo. Tudi mi čutimo svojo grešnost, če smo blizu Bogu. Če ne prepoznamo svoje grešnosti, smo verjetno zelo daleč od Boga.
Podobna zgodba se odvija v evangeliju. Peter in drugi apostoli, ki so bili po poklicu ribiči, so vso noč lovili ribe, a niso nič ujeli. Jezus reče Petru: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« Verjetno razumemo ugovor Petra, toda na Jezusovo besedo je vrgel mreže. In ujeli so toliko rib, da so se mreže trgale. Ta čudež spravi Petra na kolena. Zave se veličine Božjega delovanja. Pred to veličino lahko samo poklekne, se zave svoje nemoči. Zato mu reče: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« V Jezusu je prepoznal Boga in posledično svojo grešnost. Pred Bogom se prepoznamo takšni, kot smo v resnici. Ko naredimo ta korak, nas lahko on osvobodi in nam odpre drugačno prihodnost. Zato moramo biti pripravljeni tvegati in »odriniti na globoko«. To pomeni, da zapustimo svoj prostor udobja in gremo naprej, čeprav nas čaka negotovost, ko ne moremo računati na svojo moč in izkušenost, ampak se predamo Božji previdnosti in dopustimo, da nas on vodi.
Tudi nas Jezus vabi, da »odrinemo na globoko«, kajti samo tako bomo napredovali in bo naše življenje imelo pravi smisel. Res je, da nas na tej poti čakajo številna presenečanja, ki jim sami ne bomo kos, zato moramo ostati povezani z Jezusom, ki nas edini lahko varno vodi po poti porazov in zmag, žalosti in veselja, dvomov in vere. Kakor je ljubil Izaija in Petra, ljubi in spodbuja tudi nas: »Ne boj se, ljubi, saj le tako lahko premagaš vse težave. Jaz sem s teboj! Vedno!«
Jože Č.