Jezus ni prerok samo za Jude
Tisti čas je Jezus začel govoriti v shodnici: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.« Vsi so mu pritrjevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« On pa jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.« In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu včasu preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Naamána, ki je bil Sirec.« Ko so to slišali, je vse v shodnici zgrabila jeza. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad.
On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.
Lk 4,21-30
Z VERO IN LJUBEZNIJO
Tudi to nedeljo poslušamo, kaj se dogaja v shodnici v Nazaretu. Ko je Jezus razlagal odlomek iz Svetega pisma, so mu vsi pritrjevali in bili očarani zaradi modrih besed, ki so prihajale iz njegovih ust. Nekateri pa so začeli govoriti: »Ali ni to Jožefov sin?« To se nam vedno dogaja: modre besede nas prevzamejo, a nam hkrati začnejo izpraševati vest. Naenkrat se naše razpoloženje spremeni: »Kaj nas bo ta učil, saj vemo, čigav je!« Vemo, da to ni prav, a vendar tako delamo, ker ne prenesemo, da je nekdo med nami boljši od nas. Zato Jezus pove: »Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju!« Resnica boli, a zato nimamo pravice, da molčimo ob spoznanju, da je treba nekaj spremeniti, ker ni v skladu z ljubeznijo. Usmiljeni Bog nas ne bo toliko sodil po naših besedah, ampak po dejanjih, ki so dobra ali slaba.
Kot marsikateri prerok je bil tudi Jezus zavrnjen. Poznali so ga kot otroka in mladeniča, kot tesarjevega sina. Njegovo poučevanje in oznanjanje pač ni bilo v skladu s predstavo, kakršno so imeli oni o njem. Kako naj sedaj vsemu temu verjamejo ali celo verujejo vanj? V človeških očeh je to popoln nesmisel in hočejo dokaze, vendar brez vere. Vera je osnovni pogoj, da se lahko zgodi čudež, kajti čudeža ne more narediti nihče izmed nas, ampak samo Bog lahko to stori, tudi po kom izmed nas. Vsi smo poklicani h globoki veri in opravljanju dobrih del. Jezus uči pot ljubezni, ki v tem svetu ni posebej čislana. Jezus je Nazarečanom pokazal temne in senčne strani njihove ljubosumnosti in nevoščljivosti. Pokazal jim je, da so v globini duše polni sovraštva in slabih misli in da jim manjka ljubezni. Hoteli so ga umoriti. Niso mogli preseči svojega sovražnega fanatizma, ki vodi v pogubo.
V berilu iz prvega pisma apostola Pavla Korinčanom (13. pogl.) beremo slavospev ljubezni. Ljubezen je najpomembnejša stvar na svetu. Če imamo ljubezen, imamom vse, kajti ničesar drugega ne potrebujemo. Takole med drugim pravi: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.« Prava ljubezen je večna in naša ljubezen je le senca resnične ljubezni, ki jo bomo okusili v večnosti. Naj nam Gospod pomaga, da bi se čim bolj približali idealu ljubezni, tako bo naše življenje že na tem svetu čudovita hvalnica Stvarniku in življenju samemu.
Jože Č.