Jezusov prvi čudež
Tisti čas je bila svatba v Kani Galilejski in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj hočeš od mene, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev, pripravljenih za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je, strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim; ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.
Jn 2,1-11
BOG DELA VSE
Apostol Pavel je v prvem pismu Korinčanom zapisal: »Različni so duhovni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh.« Kjer je Bog, tam se čuti njegov Duh in tam ni mogoče narediti kaj slabega. Potrudimo se prinašati Boga ljudem, ki so zmedeni, obupujejo nad svojim življenjem in so izgubili svojo vero. Ta Božji Duh je navdihnil tudi Cerkev, da je stopila na sinodalno pot. Vsakdo izmed nas ima svoje darove, ki jih lahko uporabi v smislu lepše prihodnosti Cerkve in družbe nasploh. Povabljeni, da se med seboj poslušamo, da bi slišali spodbude Svetega Duha, ki prihaja, da bi usmerjal naša človeška prizadevanja, oživljal in poživljal Cerkev ter nas vodil v globlje občestvo v smeri našega poslanstva v svetu. Vsakdo izmed nas lahko po svojih močeh pri tem procesu pomaga. Odpreti se je treba Božjemu Duhu, da bi svoje darove, ki smo jih prejeli od Boga, uporabljali v blagor vse družbe, predvsem pa Cerkve, ki je Kristusovo telo.
V evangeliju beremo pripoved o Jezusovem prvem čudežu. Jezus ga je na prošnjo svoje matere storil, čeprav njegov čas še ni prišel. Marija je naročila služabnikom, naj storijo, karkoli jim Jezus naroči. Njena vera je bila tako močna, da je popolnoma verjela, da Jezus ne bo zavrnil njene sočutne ljubezni do ljudi, ki so se znašli v težavah. »Zajemite in nesite starešini!« je Jezus rekel služabnikom na svatbi. Služabniki so bili presenečeni, ker so mislili, da bodo na mizo postavili vodo, ki so jo prej nalili v te vrče. Ko je strešina pokusil pijačo, je rekel ženinu: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim: ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Si lahko predstavljamo presenečenje služabnikov, ki so poznali ozadje Jezusovega prvega čudeža. Božjih posegov ne razumemo toliko časa, dokler smo prepričani, da lahko vse naredimo sami. Ko se prepustimo Bogu in pokažemo vero vanj, doživimo čudež Božje ljubezni. Božje usmiljenje je največji dar.
Podobno kot na svatbi v Kani Galilejski se zgodi v življenju mnogih zakoncev, da zmanjka »vina« ljubezni. Četudi ob poroki prekipevata od sreče in ljubezni, lahko ta zaljubljenost hitro mine in svetilka ugasne, če ji ne prilivata vsak dan novega olja. Če Jezus v pripovedi pove, da zmore vera gore premikati, potem je mišljena njena duhovna moč, ki more v srcih ljudi »premakniti«, odstraniti velika bremena in to ne s pomočjo psihološke tehnike, marveč na temelju Božje moči, katere je deležen tisti, ki v resnici veruje. Zato prosimo Gospoda, da bi nam »vina« ljubezni nikoli ne zmanjkalo – tudi če nismo poročeni. Naša velika priprošnjica je nebeška mati Marija, zato se radi zatekajmo k njej.
Jože Č.