Dvanajstletni Jezus med učitelji
Jezusovi starši so vsako leto za velikonočne praznike hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. Mislili so, da je pri popotni druščini, in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako stóril? Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, ohranila v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.
Lk 2,41-52
DRUŽINA JE DAR
Prvo nedeljo po božiču obhajamo nedeljo Svete družine. Družina je dragocena vrednota, saj je najbolj naravno okolje, iz katerega prihajajo zreli fantje in dekleta. Družina nudi otrokom mehak prehod v svet, ki ni vedno prijazen in prijeten. Otroka počasi uvaja v življenje. Družina pa bi morala biti tudi prva Cerkev, ki otroka uvaja v skrivnost presežnega. Na žalost vedno ni tako, saj smo priče številnih razbitih družin, kjer otrok ne dobi opore za normalno življenje. Ob prepirih staršev doživlja frustracije, ki ga pogosto spremljajo vse življenje. Ljubezen je edina resnična vez družine, ki jo drži skupaj in iz nje se hranijo vsi člani družine. Če zmanjka ljubezni, ali če jo postavimo na stranski tir, ta začne propadati, dokler se dokončno ne razbije. Vsaka družina ima notranje probleme, vendar jih v moči ljubezni brez težav premaga. Zato je nujno, da postavimo Boga na pravo v družini. Bog je ljubezen in v moči te ljubezni padejo številne ovire, ki lahko načnejo naše odnose.
Modri Sirah je že pred kakimi 2.200 leti zapisal: »Gospod je očeta povzdignil nad otroke in utrdil materino pravico pri sinovih. … Kdor slavi očeta bo dolgo živel, kdor uboga Gospoda bo svoji materi dal počitek.« Ta resnica je aktualna še danes: tam, kjer so starši cenjeni, tam tudi otroci občutijo, da so ljubljeni. V današnjih družinah je sicer to težko izvedljivo, ker je družina premalo skupaj. Zato je zelo važno, da družina močno živi tista kratka obdobja, ko so skupaj, predvsem ob koncu tedna. Skupen nedeljski obisk svete maše, skupen izlet, skupno kosilo – to so trenutki, ko vsi čutimo, da so se med nami spletle globoke vezi, ki nam dajejo moč pri rasti v poštene državljane in dobre kristjane.
Evangelij nam pokaže, da tudi v Sveti družini ni šlo vedno vse gladko. Ko je družina bila na romanju v Jeruzalemu, sta se Jožef in Marija vračala brez Jezusa. Ko ga najdeta v templju med učenjaki, ga vprašata: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala!« Starši so v skrbeh za svoje otroke, a ta skrb ne sme biti pretirana, kajti Bog ima z vsakim človekom svoje načrte. Zato je še posebej pomembno, da v družini poslušamo Božji glas, ki nas vodi po pravi poti. Odprimo se Božji milosti in navdihu, da bo naša pot bolj gotova in naši odnosi še lepši, da bomo tako znali ceniti neprecenljivi dar družine.
Jože Č.