Zapoved ljubezni do bližnjega je enaka ljubezni do Boga
Tisti čas je eden izmed pismoukov pristopil k Jezusu in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovóril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovóril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati.
Mr 12,28-34
ZAPOPOVED LJUBEZNI
Današnja Božja beseda nam spregovori o ljubezni do Boga in do bližnjega. Neki farizej Jezusa vpraša: »Katera je prva od vseh zapovedi?« On mu odgovori: »Prva je: Ljubi Gospoda, svojega Boga … Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe.« Jezus je v svojih govorih navadno ti dve zapovedi združil v eno. Drugače niti biti ne more: ljubezen je samo ena. Ljubiš ali sovražiš, neke tretje poti ni. In kako je z našo ljubeznijo? Ali ljubimo ali bi radi sedeli na dveh stolih: malo ljubili, zoprne ljudi pa sovražili? Jezus je celo rekel: »Ljubite svoje sovražnike!« Kaj pomeni ljubiti? To pomeni, da se razdajam za drugega, da žrtvujem zanj svoj čas. Vsi nekam hitimo in hitro se nam zgodi, da ne najdemo časa niti za najbližje, kaj šele za tiste, ki nam ne pomenijo veliko. Mnogokrat se preveč zapiramo v krog svojih lastnih užitkov in zasebnosti, da ne vidimo človeka, ki živi v naši bližini, pogosto niti članov svoje družine. Tako živimo drug mimo drugega, brez ljubezni.
Pomanjkanje ljubezni mnogokrat občutimo na vseh področjih našega življenja. Toda kašen smisel ima takšno življenje? Boj za svoj prav in pehanje za navideznimi užitki, ki jih daje denar, zabave in druge dobrine tega sveta, nas lahko oropajo ljubezni, ko živimo samo še zase, morda še za ženo/moža in otroke. Pravi čar življenja je, ko se razdajamo tudi za druge, za ljudi, ki nas tako ali drugače potrebujejo, ko ne nergamo, ko srečamo berača, ki nas prosi za majhen dar, ampak mu z nasmehom in ljubeznijo damo, kar potrebuje. Tu se resnično izkaže, da zares ljubimo Boga. Boga lahko ljubimo samo, če ljubimo bližnjega, drugače so vse le prazne besede. Tu so najbolj na mestu besede apostola Pavla: »Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič« (1 Kor 13). V nadaljevanju nas Pavel opominja, da tudi dela, ki niso storjena iz ljubezni, ne pomenijo veliko. Ljubezen je tista, ki oživlja naše življenje, saj bi sicer v duhovnem smislu le životarili in se izgubljali v pasteh sveta.
Jezus nas vabi, da uresničujemo zapoved ljubezni, saj je le ta bistvenega pomena za naše življenje. Pogosto je ljubezen le beseda, nekakšna oguljena fraza, o kateri se veliko govori in jo opisujejo številne knjige ter opevajo pesmi. Ljubezen mora biti živa in dejavna, kajti po tem bodo ljudje spoznali, da smo Jezusovi učenci. Ljubezen je Božji dar, ki ga vsi prejemamo v izobilju, toda pogosto zapremo svoje srce, da ne more v njem delovati, ker se bojimo, da bi nas iztirila iz našega lagodnega življenja, iz naše cone udobja, ker nas nagovarja k dejavnosti, k žrtvovanju za druge, k delu za skupno dobro. Zato prosimo Gospoda, da bi premagali ta strah, se opogumili in stopili na pot služenja sočloveku na način, ki nam najbolj ustreza. Jezus nam v Svetem pismu velikokrat pravi: »Ne bojte se!« Opogumimo se in pojdimo po poti za njim z ljubeznijo in predanostjo.
Jože Č.