Kar je Bog združil, naj človek ne loči
Tisti čas so pristopili farizeji, in da bi Jezusa preizkušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Odgovóril jim je: »Kaj vam je naróčil Mojzes?« Rekli so: »Mojzes je dovôlil napisati ločitveni list in jo odsloviti.« Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapústil očeta in mater in se pridrúžil svoji ženi in bosta oba eno telo. Tako nista več dva, ampak eno telo. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« Ko so bili v hiši, so ga učenci spet spraševali o tem. In govóril jim je: »Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.«
Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so prinašalce grajali. Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« In objemal jih je, polagal nanje roke in jih blagoslavljal.
Mr 10,2-16
ZVESTOBA JE DAR
Današnja Božja beseda nam govori o zvestobi. Človek je ustvarjen po Božji podobi in Bog ga je ustvaril kot moškega in žensko, dve enakovredni polovici, ki se dopolnjujeta. »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater ter se pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo.« Takšne so osnovne zakonitosti našega življenja: ne moremo živeti sami, mož in žena dopolnjujeta drug drugega, zato se medsebojno privlačita in v tem odnosu doživljata svoje poslanstvo in svojo izpolnitev. Tako je od začetka, od stvarjenja, ko je Bog rekel: »Ni dobro za človeka, da je sam, naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.« Toda človek je postal sebičen. Bolj gleda na svoje koristi, kakor na korist človeka, s katerim živi, zato se pogosto začnejo odnosi v družini krhati in marsikatera zveza propade. Bog tega ne želi, ampak človek gre svojo pot.
Zvestoba je beseda, ki vse bolj izginja iz besednega zaklada. Gre za splošni pojem in vrednoto, ki ni vezana le na zakonsko skupnost in življenje v družini, ampak je potrebna povsod, doma, v šoli, na delovnem mestu. Zdi se, kot da ni več pomembna. Vsekakor je treba biti najprej zvest samemu sebi, da se držiš načrtov glede svojega življenja in določenih obljub ne požreš. Zvestoba je potrebna prav na vseh področjih našega življenja, še posebej v zakonski skupnosti, znotraj družine. Jezus je namreč sam rekel: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« Zagotovo se lahko zamislimo nad današnjo situacijo, saj ločitev velja za nekaj normalnega, včasih celo priporočljivega. Toda Jezus je jasno povedal, zakaj je Mojzes dovolil dati ločitveni list: »Zaradi trdosrčnosti!« Žal se pogosto ljubezen spremeni v samoljubje in trdosrčnost, izgine zakonska zvestoba in namesto sladkih besed in božanja si sledijo žaljivke in včasih celo udarci.
Jezus zahteva, da je treba biti podoben otrokom, ki so preprosti, direktni in jih družba, v kateri živimo, ni pokvarila. »Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj!« je Jezus rekel apostolom. Božje kraljestvo ni naša zasluga, ampak nezaslužen dar. Zato nam Jezus naroča naj bomo preprosti, iskreni in zaupljivi, kot so otroci. In na hvaležnost ne smemo pozabiti. Tudi zvestoba je Božji dar, zato je prav, da prosimo zanjo in se zanjo zahvaljujemo. Bog nam daje milost, ki mehča in odpira naša srca, zato jo z veseljem sprejmimo, da bomo živeli polno življenje, kot si ga je za nas zamislil Bog.
Jože Č.