Jezusa v Nazaretu zavrnejo
In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« Vsi so zanj pričevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« On pa jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.« In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána.« Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.
Lk 4,21-30
VERA Z LJUBEZNIJO
Božja beseda te nedelje nam želi povedati, da je ljubezen najpomembnejša v našem življenju. Ničesar ni, kar bi bilo večje od nje. Vse naše življenje, delo, mišljenje, predvsem pa odnosi morajo biti prežeti z ljubeznijo. Če nimamo ljubezni, pa če tudi se razdajamo, naša dejanja nimajo prave vrednosti. Pomemben je nagib: ali nekaj delamo zaradi tega, da bomo dosegli slavo in čast, ali pa delamo iz nesebične ljubezni do bližnjega. Če oznanjam Božjo besedo brez ljubezni do tistih, ki jim jo oznanjam, le-ta ne bo obrodila sadu. Oznanjati Božjo besedo pomeni deliti Kristusovo ljubezen človeštvu. Božja ljubezen se prenaša preko moje ljubezni in sprejme človeka takšnega, kot je, in prižiga iskrico v njegovem srcu ter ga notranje nagovarja in spreminja. Tudi Jezusa niso želeli prejeti v domačem kraju, ker zaradi njihovega pomanjkanja ljubezni in odprtosti za Boga ni »mogel« narediti nobenega čudeža.
Apostol Pavel nam v 1. pismu Korinčanom (13,4-13) spregovori o veličini ljubezni. Takole pravi: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine.« Vse, kar smo in kar imamo, pa naj bodo to lepe hiše, prestižni avtomobili, jahte, če nimamo ljubezni, nam nič ne koristi. Osreči nas lahko le pristna in iskrena ljubezen, ki v ospredje ne postavlja nas, ampak ljudi okrog nas. Ljubezni ni nikoli preveč. Ker nas Bog neizmerno ljubi, tudi mi ljubimo druge ljudi. Še posebej pomembno je to v našem župnijskem občestvu, kjer nas Bog kliče k medsebojni ljubezni. Če se ne bomo ljubili med seboj, bodo vsa naša dejanja prazna, brez prave vrednosti in veselja.
V evangeliju po Luku (4,21-30) beremo o Jezusovi težavi v domačem kraju. Njegovi sokrajani imajo drugačno predstavo o Bogu, kot jo oznanja Jezus, ki govori o milosti in Božji ljubezni do slehernega človeka, ne glede na spol, narodnost … Da bi Bog ljubil Samarijane in druge poganske narode v njihovi soseščini, to pa je bilo zanje preveč. Razen tega pa je Jezus zanje bil samo tesarjev sin. Sicer so slišali, da dela velike čudeže, toda v domači vasi ni napravil nobenega. Pa vendar imajo domačini prednost! Zakaj ni storil nobenega čudeža v domačem kraju? Ker niso želeli verovati, da je Božji sin in so ga prezirali in celo hoteli umoriti. Jezus je Nazarečanom pokazal temne in senčne plati njihove ljubosumnosti in nevoščljivosti. Pokazal jim je, da so v globini svoje duše polni sovraštva in morilnih misli in da jim manjka ljubezni. Če ni ljubezni, lahko tudi vera v človeku razvija negativne nagibe, saj lahko vernik postane trmast, zagrizen in sovražen do drugače mislečih. Pomanjkanje ljubezni ima lahko zelo usodne posledice. Vera, ki deluje iz ljubezni, pa v človeku prebuja najbolj pozitivne plati njegove osebnosti.
V letu vere še posebej prosimo Gospoda, da nam da dar ljubezni, na osnovi katerega bomo gradili občestvo z Gospodom in med seboj. Naše upanje naj bo v Bogu, ki nam daje moč, da bomo izpolnili priporočilo apostola Pavla: »Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.«