Jezusov učenec je drugim služabnik

   Tisti čas so Jezus in njegovi učenci prepotovali Galilejo, vendar ni žêlel, da bi kdo to izvedel. Učil je namreč svoje učence in jim govóril: »Sin človekov bo izročèn v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« Oni niso razumeli te besede, a so se ga bali vprašati.

   Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se menili med potjo?« Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji. Tedaj je sédel, poklical dvanajstére in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.«

Mr 9,30-37

BITI PRVI?

 Današnji evangelij govori o velikem kontrastu: Jezus je bil s svojimi učenci na poti v Jeruzalem. Med potjo jim je govoril, kam ga vodi ta pot: namreč v trpljenje in strašno smrt na križu. Toda učenci so imeli druge stvari in pogovore. Prepirali so se med seboj, kdo izmed njih je največji. Zato jih Jezus vpraša: »O čem ste se pogovarjali na poti?« Podobno vprašanje si lahko tudi mi postavimo: »Kakšne misli so nas navdihovale pretekle dni? Kaj je najbolj pritegnilo našo pozornost? Ali je bil v naših mislih tudi Bog, ali pa smo samo mislili na sebe?« Jezus želi naš pogled od nas samih preusmeriti na Boga. Iz krivde in slabosti nas želi privesti v svobodo Božjih otrok. Želi, da bi se bolj kot z zemeljskimi stvarmi ukvarjali s tem, kar ima veliko večjo vrednost ali bolje rečeno trajno vrednost.

   Zato Jezus svojim učencem položi na srce zelo pomembno resnico: »Kdor hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik!« Te besede gotovo niso prijale učencem, kakor ne ustrezajo tudi nam. Verjetno je želja večine ljudi, da se jih čisla, da zasedajo prva mesta na lestvici sodobne družbe. Človek si želi slave in moči tega sveta. Večina ne prenese, da bi bili vsi enaki, ker se imajo za boljše od drugih. Kolikokrat tudi kristjani pademo v to skušnjavo, ko hočemo biti elita in zviška gledamo na druge, predvsem na »grešnike«. Kaj bi nam rekel Jezus? V današnjem času je zelo veliko ljudi, ki se povišujejo s samohvalo in »preko trupel« napredujejo po družbeni lestvici. Kariera je zanje nekaj svetega in doseči jo hočejo ne glede na žrtve, ki nastajajo pri tem. Te žrtve so lahko sodelavci, lahko so to družinski člani ali pa kdorkoli drug. Jezus nam je pokazal, da je edini pravi slog življenja služenje in druženje z zapostavljenimi, osamljenimi in ljudmi na robu družbe. Vse drugo je manj pomembno. Resnična ljubezen do Boga se kaže predvsem v ljubezni do najbolj ubogih.

   Še eno gesto naredi Jezus. Objame otroka in reče apostolom: »Kdor sprejme enega takšnih otrok, mene sprejme!« Otrok je preprost in zaupljiv. Takšni bi morali biti vsi kristjani, kajti Jezusovo odrešenje je namenjeno nemočnim, preprostim, ljudem, ki so ohranili otroško srce. Morda v tem potrošniškem svetu ni lahko ohraniti otroško srce, saj nas neprestano bombardirajo z negativnimi novicami, bojem za oblast na vseh ravneh, s podtikanji in drugimi slabimi ravnanji, ki lahko človeka postopoma posrkajo vase. Zato je toliko bolj na mestu, da za pomoč prosimo Gospoda, da bi se lahko držali daleč od vsega slabega in ohranili čisto – otroško srce.

                                                                                Jože Č.