Ne nadomeščajmo Božjih zapovedi s človeškimi določili

   Tisti čas so se okrog njega zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je z neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila prednikov in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu prednikov, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Odgovóril jim je: »Prerok Izaíja je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano: ›To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker učijo človeški nauk in zapovedi.‹ Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« In spet je poklical k sebi množico in ji govóril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdánost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«

Mr 7,1-8.14-15.21-23

DAJ MI ČISTO SRCE

 To nedeljo beremo v evangeliju, kako pismouki in farizeji očitajo Jezusovim učencem, da jedo kar z neumitimi rokami, saj judovsko izročilo zahteva, da si pred jedjo umijejo roke. Gre za običaj, ki se ga morajo judje držati. Jezus jim odgovarja s zelo pomenljivim stavkom: »To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene!« Ker so z lahkoto obsodili ljudi, ki niso upoštevali takratnih higienskih načel, ter jih imeli za moralno in versko pokvarjene, jim je Jezus pokazal na še večji greh, ki so ga sami delali, čeprav so v celoti upoštevali zunanja pravila. V svojem srcu so bili polni hudobnih misli in so te svoje misli brezobzirno spreminjali v besede in dejanja. Morda bi lahko te Jezusove besede izrazili malo drugače: »Ni tako velik greh apostolov in preprostega ljudstva, ki niso upoštevali kulture mize in so pri uživanju hrane bili premalo higienski, temveč vaše obsojanje in omalovaževanje ljudi, ki prihaja iz vaše notranjosti, iz vašega hudobnega srca in ljudi v globino rani. To so tisti veliki grehi, ki jih počnete!« Ko je Jezus govoril o človekovi notranjosti, je imel v mislih tisti »kraj«, kjer človek misli, načrtuje, kjer odloča o dobrem in zlu ter o besedah in dejanjih.

   Kaj bi Jezus rekel o sedanji generaciji? Verjetno bi bil njegov odgovor sledeč: »To ljudstvo me sploh ne časti. Obnašajo se, kot da so sposobni vse narediti sami in me zato ne potrebujejo. Res smo priča velikemu tehnološkemu napredku in kopičenju novega znanja, a vendar starega ne smemo kar tako vreči v koš za smeti, ker je treba novo nadgrajevati na starih izkušnjah. Tradicija in sodobni razvoj morata iti z roko v roki. Nismo vsemogočni, zato potrebujemo Jezusa in odrešenje, ki nam ga naklanja kot nezaslužen dar. Ali nismo tudi mi taki? Gremo za razvojem, Jezusa in evangelij pa postavljamo na stranski tir. Koliko stvari nam je bolj pomembnih kot nedeljska maša. Morda še malo pomolimo, če za to sploh najdemo čas, a naše misli so pri vsakodnevnih opravilih ali kakšni drugi stvari. Jezus želi, da naša molitev prihaja iz srca, od tam, kjer se vse poraja: dobro in slabo. Ko Jezusa spustimo v ta »kraj«, se bodo v nas rojevale dobre misli, besede in dejanja. Takrat ne bomo več obsojali in sodili sočloveka, ampak ga bomo podpirali in mu pomagali, da bo napredoval v dobrem.

   Jezus je namreč rekel: »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če preide vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.« Ker se v srcu poraja vse dobro in tudi vse slabo, se moramo večkrat vprašati: »Kakšnega duha imam: Kristusovega ali duha kneza teme? Sem drugim v spodbudo ali v spotiko? O svojem ravnanju bom dajal odgovor pred Bogom, ki me je ustvaril, kajti k njemu se vračam!« V prihodnosti posvetimo več pozornosti svoji notranjosti, svojemu srcu in uresničimo tisto, kar Jezus želi. To nas lahko zelo osreči. Kajti hudobne misli v nas ne škodujejo samo soljudem, temveč zastrupljajo tudi naše srce in ga delajo še bolj temnega in nesposobnega za dobra dela. Vsa dobrota in toplina, ki jo izžarevamo za druge, se vrača v naše srce ter ga dela toplejšega in svetlejšega.

                                                                                Jože Č.