Bog povišuje nizke
Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«
Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli.
Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja – kakor je govoril našim očetom – do Abrahama in njegovega roda na veke.« Marija pa je ostala pri Elizabeti nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom.
Lk 1,39-56
VESELA HVALNICA
Današnji evangelij nam spregovori o zelo zanimivem srečanju dveh nosečih žensk, katerih otroka sta pozneje izvršila ključno poslanstvo v zgodovini odrešenja. Marija se odpravi iz Nazareta in gre na jug v približno petdeset kilometrov oddaljeni kraj Ain Karem. Marija gre tja, ker teta Elizabeta, ki je noseča, potrebuje pomoč. Ob tem srečanju se zgodi čudež, kajti Elizabeta, ki je pod srcem nosila Janeza, je začutila, kako je otrok, ki ga je nosila, od veselja poskočil v njenem telesu. Istočasno je doživela razodetje, saj ni vedela, da je Marija noseča. Sv. Ambrož pravi, da je Janez Krstnik prvi, ki je zaznal milost Božjega Sina, kakor razodeva Elizabeta: "Dete v mojem telesu se je od radosti zganilo." Marija prinaša blagoslov, saj nosi Odrešenika sveta. Po drugi strani je ponižna in vdana v Božjo voljo, ki je vodilo njenega življenja. Želi služiti Ljubezni, ki se je sklonila k njej in jo izvolila zase. Elizabeta ji to služenje ljubezni prizna in jo označi za "blagoslovljeno kot mater in kot vernico".
Marija svoje veselje nad tem, da je izvoljena in sme na poseben način služiti Bogu, izrazi v himni Magnificat. S to himno slavi Boga v vsem in za vse, kar je storil ter dela v njej in v vsakem bitju. Veselje in hvaležnost poveličujeta Boga in On naredi velikega tistega, ki ga slavi. S svojo hvalnico nas Marija uči prav moliti. Molitev ne sme biti le neka zunanja dejavnost. Molitev je prava, kadar moli duša. Duša ne postavlja na prvo mesto prošnje, ampak poveličevanje Boga. Prava molitev je radostna, je radostno proslavljanje Gospodovega odrešenja človeštva. Je navdušenje nad Bogom, ki ima srce za nizke, za uboge. Marija se jasno zaveda, da je vse, kar je prejela, Božje delo, Božji dar. Marija nas vodi k proslavljanju Božjega usmiljenja, k drži strahospoštovanja pred Bogom, k spreobrnjenju od ošabnosti že v mislih v srcu, da bi napredovali v ponižnosti. Molitev, ki jo uči Marija, nas vzgaja za dobrodelnost. Videti in slišati nemočne in jih spremljati z ljubeznijo. Marija je vsako dejanje, ki ga je naredila v svojem življenju, naredila z ljubeznijo do Boga in do bližnjega. Bodimo njeni posnemovalci tako v molitvi in predanosti Božji volji, kot v ljubezni in skrbi za druge.
Slovesni praznik Marijinega vnebovzetja spada med najstarejše Marijine praznike. Je eden največjih krščanskih praznikov in so ga slavili že v zgodnjih apostolskih časih. Na ta dan se kristjani spominjamo, da je bila Devica Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa. Med kristjani je od najstarejših časov vladalo prepričanje, da Marija ob koncu svojega življenja ni umrla, temveč samo “zaspala” ter bila potem z dušo in s telesom vzeta k Jezusu, svojemu sinu. Misel na smrt je pri tem praznovanju temeljna, vendar pa se ne ustavi pri smrti sami, temveč gre dalje k zmagoslavnemu Marijinemu vstopu v nebesa in k pomembni vlogi, ki jo Marija poslej izvršuje v nebesih. Je posrednica med Bogom in ljudmi. Takole je zapisal župnik Marin Golob: »Veste, kako jaz razumem Marijo? Kot nekakšno odvetnico v nebesih, ki vsake toliko časa Jezusa pocuka za rokav: “Daj mu, pomagaj, no!” Ona vselej opazi stisko svojih ljudi. Se spomnite prvega Jezusovega čudeža, ko je na svatbi spremenil vodo v vino? Kdo je prvi opazil stisko gostitelja? Marija! “Kakšna je svatba brez vina, pomagaj jim!” Jezus Marijo takoj usliši.« Tudi mi se ji z vsem zaupanjem izročajmo.
Jože Č.