Živeti moramo le v moči Jezusovega kruha
Tisti čas so Judje godrnjali nad Jezusom, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obúdil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: ›Vsi se bodo dali poučiti Bogu.‹ Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«
Jn 6, 41-51
NEBEŠKI KRUH DAJE MOČ
Že tretjo nedeljo zapored Jezus govori o kruhu. Najprej je nasitil lačno množico tako, da je blagoslovil pet hlebov in dve ribi in se je nepregledna množica do sitega najedla in še ostalo je dvanajst košar. Čudež, zaradi katerega ga množica hoče postaviti za kralja. Prejšnjo nedeljo pove Jezus množici, ki ga zopet išče: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov.« Jezus jim hoče povedati, da je še nekaj bolj dragocenega od zemeljskega kruha, kruh, ki prinaša večno življenje, kruh, ki prihaja iz nebes. Današnji evangelij je nadaljevanje, ki pove bistvo. Ker so judje godrnjali nad njim, jim Jezus reče: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj.« S tem je povedal, da nam naklanja največ, kar je možno, samega sebe. Kdor se hrani s tem kruhom, je že sedaj deležen večnosti, pa čeprav je še ne uživa v polnosti.
Gre za napoved evharistije. Iz ljubezni do človeka Jezus daje sebe v jed. Pravzaprav je vsaka maša pred-okus nebes: Na začetku nam Jezus odpušča vse naše grehe, nato nas z razodeto besedo uvaja v vso resnico in končno nam podari še samega sebe. To je velika milost, ki smo je deležni pri vsaki sveti maši. Judje so iskali Jezusa, ker so videli ali bolje doživeli čudež, ko jih je nahranil z zemeljskim kruhom. Ali ga mi iščemo, ker nam ponuja »živi kruh«, ki je jed za večno življenje? Nam ponuja neprimerno več, pa smo tolikokrat do zakramenta njegove ljubezni tako ravnodušni. Jezus nam neprestano ponavlja: »Kruh, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta!« Nam je pa pogosto vseeno ali ga celo zavračamo. On nam ne daje vsakdanjega kruha, ki ga lahko sami pridelamo s svojim trudom. Duhovne hrane, ki nas naredi močne za vstop v Božje kraljestvo, pa si ne moremo pridelati sami. Ta hrana je Jezusov zastonjski dar. Če hočemo imeti večno življenje, moramo verjeti, da nam Jezus resnično le-to daje. Sam pravi: »Jaz sem kruh življenja!« Uživajmo ta kruh z globoko vero in ljubeznijo do Boga in bližnjega.
V prvem berilu iz Knjige kraljev beremo o preroku Eliju, ki je bežal pred kraljico Jezabelo, saj ga je ta preganjala tako zelo, da si je želel samo še smrti. Legel je pod bodičevje in tam zaspal. A glej, dotaknil se ga je angel in mu rekel: »Vstani in jej!« Ob njegovem vzglavju je bil hlebček kruha in vrč vode. Jedel je in pil in v moči te hrane potoval štirideset dni do gore Horeb. Ko smo v težavah Jezus tudi nam naroča: »Vstani in jej! Ta kruh bo odpravil slabe misli in boš spet zdrav!« Evharistija ima zdravilno moč za našo dušo in telo. Zato jo radi prejemajmo, da bomo živeli polnomočno, zasidrani v Božji ljubezni in odprti za številne milosti, ki nam jih podarja. Zaupajmo mu. Sv. Albert
Veliki pravi: »Evharistija nam nudi Božji pašnik, ki je tako utrjen, da svet, meso in hudi duh ne morejo nič zoper nas.«
Jože Č.