Jezus hrani našo vero
Ko je tisti čas množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Učitelj, kdaj si prišel sem?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; tega je namreč potrdil Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli? Kaj boš napravil? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: ›Kruh iz nebes jim je dal jesti.‹« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.«
Jn 6,24-35
KRUH IZ NEBES
Evangelij prejšnje nedelje je govoril o tem, kako je Jezus nasitil veliko množico v puščavi. Ljudje so bili zelo navdušeni in so hoteli ponovno zemeljski kruh. V današnjem evangeliju pa je Jezus preusmeriti pozornost od zemeljskega kruha k drugi hrani, ki jo je imenoval »kruh za večno življenje«. Množici, ki ga je po dan po čudežu pomnožitve kruha znova iskala, je rekel: »Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak, ker ste jedli kruh in se nasitili.« Sodobna družba je še bolj kot množica pred dva tisoč leti prevzeta od materialnih dobrin, od vsega, kar se sveti in je prijetno očem. Jezus pa tudi nas opominja: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov!« Duhovnost je pomembnejša od telesne hrane, kajti življenje se ne sme izčrpati v prenajedanju in veseljačenju. Res pa je tudi, da ni vsaka duhovnost zdrava. Zato se je treba hraniti z jedjo, ki nam jo Jezus daje, s kruhom, ki nas nasiti za večno življenje.
O kruhu iz nebes pa beremo tudi v berilu iz 2 Mojzeseve knjige. Hoja iz Egipta v obljubljeno deželo je bila naporna, dolgočasna in ljudje so bili naveličani. Primanjkovalo pa je tudi hrane, saj je potovanje trajalo štirideset let. Ljudstvo je godrnjalo. Mojzes je moral posredovati pri Bogu in ta mu je odgovoril: »Glej, pošiljal vam bom kruha iz nebes!« To je bil telesni kruh. Kruh so morali pobirati vsak dan sproti, kar pomeni, da ga niso smeli kopičiti. Ljudje radi kopičimo zaloge hrane in drugih dobrin, čeprav jih ne potrebujemo toliko. Zato nas Jezus opozarja, naj ne delamo za jed, ki mine, ampak za dobrine, ki ostanejo za večno življenje in jih ob smrti našega telesa odnesemo s seboj v večnost. Živi kruh nam Jezus daje tudi danes v zakramentu svete evharistije, zato ga iščimo v naših cerkvah, kjer se vedno znova daruje za nas in se nam daje v kruhu, ki ga prejmemo v obhajilu.
Ljudje, ki so bili nasičeni ob pomnožitvi kruha, so Jezusa vprašali: »Kaj naj storimo, da bi delali Božja dela?« Vsi bi želeli delati čudeže, ko bi jih potrebovali. Želeli so dobiti formulo, s katero bi zmogli delati takšna dela kot Jezus. Zato jim odgovarja: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal!« Vera v Jezusa nas rešuje in naša dela so zares dobra šele takrat, ko jih delamo v njegovem imenu. Jezus nam edini lahko da moč, da delamo velika dela, ki ostanejo za večnost. Nikoli tega ne zmoremo sami, ampak z Jezusom, v njegovem imenu, kot ponižno orodje v njegovih rokah. Takšno držo zmoremo le takrat, ko redno uživamo kruh življenja in smo z dušo in telesom povezani z njim, ki je naša pot, resnica in življenje.
Jože Č.