Jezus začne učiti
Jezus se je v môči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici. Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili.
Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano:
Duh Gospodov je nad menoj,
ker me je mazilil,
da prinesem blagovest ubogim.
Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost
in slepim vid,
da pustim zatirane na prostost,
da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.
Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.«
Lk 4,14-21
OZNANJAJMO VESELO VEST ODREŠENJA
Obhajamo nedeljo Svetega pisma. Krščanstvo temelji na razodetju: Bog se nam razodeva kot zgodovinsko bitje. Razodetje spoznavamo najprej po besedi, katere višek je učlovečenje Jezusa Kristusa. Prišel je k nam kot »meso in večnost«. Takšnega ga moramo sprejeti in mu dati odgovor, ki bo hrepenenje po večnem združenju z Bogom. Če je Bog z nami, nam nič Božjega in nič človeškega ne sme biti tuje. Po svojih močeh moramo biti delček mozaika v veliki umetnini Božjega kraljestva. Zato smo povabljeni k odgovornosti zase in za druge, da kot Jezusovi učenci prinašamo veselo vest o odrešenju, da se damo na razpolago za pomoč bratom in sestram, ki so v pomanjkanju ali kakršni koli drugi krizi. Tako bomo z Božjo pomočjo soustvarjali boljši in lepši svet.
V prvem berilu (Neh 8,2–4a.5–6.8–10) nas preseneti bogoslužje Božje besede v Stari zavezi. Ezra je bil duhovnik in pismouk. Bral je pred ljudstvom, ki ga je v veliki duhovni žeji za to prosilo. V zboru ljudstva, ki mu je bral Ezra, so ljudje pozorno poslušali. Razumeli so. Na začetku branja so vsi vstali. Molili so tako, da je Ezra hvalil Gospoda, ljudstvo pa je odgovarjalo: »Amen! Amen!« (Tako bodi). S tem odgovorom so izrazili vero v Božje razodetje. Hkrati so s tem obljubili, da bodo uresničevali, kar prebrano besedilo od njih zahteva. Ljudje so od ganjenosti jokali. Sledila je vesela pogostitev. Del jedi so nesli tudi revnim. Zato je bil ta dan svet. Bili so občestvo žive vere. Ezra jih je opogumljal: »Ne bodite žalostni, kajti veselje v Gospodu je vaša moč.«
V drugem berilu (1 Kor 12,12–31a) pa se pokaže živo krščansko občestvo, ki je zbrano v živem Kristusovem telesu. Vanj smo krščeni v enem Duhu. V njem smo vsi enaki. Vsak ima svojo posebno nalogo. Vsi pa smo poklicani k medsebojni solidarnosti. Solidarni naj bi bili v trpljenju, veselju, časti in hrepenenju po večjih milostnih darovih.
Evangelij (Lk 4,14–21) nam predstavi kot zgled občestvo Jezusovih domačinov, ki se zbirajo v Božjo slavo. Jezus v svojem domačem kraju v shodnici zbranim vernim ljudem prebere čudovite Izaijeve besede, s katerimi je bil napovedan Mesija: »Gospodov duh je nad menoj, kajti Gospod me je mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti« (Lk 4,18). Nato Jezus jasno spregovori: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.« Jezusovi domačini strmijo nad prebranimi besedami in nad modrostjo svojega rojaka. Te preproste, a močne besede so pred mnogimi stoletji poročale o navzočnosti Boga v svetu in mnoge nagovarjale za služenje ubogim bratom in sestram. Te iste besede – polne Duha – me/nas še danes nagovarjajo, usmerjajo v bistvo krščanske vere. Ali sem z Gospodom? Kako me Gospod potrjuje in izziva s svojo Besedo? Kako oznanjam veselo novico o odrešenju svetu in vsakemu človeku, ki misli, da odrešenja ne potrebuje? Oznanjamo javno z besedo, včasih tudi z molkom, s tiho navzočnostjo. Pomembno je, da za to resnico pričujemo z veseljem. In prav tega veselja, ki prihaja iz globočine srca, nam velikokrat manjka. Zakaj? Ker smo zatopljeni v stvari in skrbi, da nam Duh ne more niti spregovoriti, kaj šele, da bi nas napolnil z veseljem.
Prav vsak človek potrebuje besede spodbude, upanja in tolažbe, ki imajo svoj izvir v Božji Besedi, ki se je učlovečila med nami. Papež Janez XXIII. je izrekel pomenljive besede: »Prenova Cerkve bo prišla po ubogih.« Ali pustimo, da nas nagovorijo ubogi, ki so tudi danes med nami?