Jezus pokliče deklico nazaj v življenje
Ko se je tisti čas Jezus prepèljal s čolnom spet na drugo stran, se je zbrala pri njem velika množica. Bil je pri jezeru. Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: »Moja hčerka je v zadnjih zdihljajih. Pridi in položi roke nanjo, da ozdraví in ostane pri življenju!« In odšel je z njim.
Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj. V njej je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge.
Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Obrnil se je v množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Njegovi učenci so mu govorili: »Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: ›Kdo se me je dotaknil?‹« Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«
Ko je še govóril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« In nikomur ni dovôlil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa je vse odslôvil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Prijel jo je za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar pomeni: Deklica, rečem ti, vstani! Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naróčil, naj tega nihče ne izve, in je vêlel, naj ji dajo jesti.
Mr 5,21-43
Z VERO IN LJUBEZNIJO
Današnji evangelij se dogaja v zelo posebnih okoliščinah. Prepletata se dve zgodbi: vernega juda, ki je predstojnik shodnice, in uboge ženske, ki jo dvanajst let muči huda bolezen in je Jezus njeno zadnje upanje. Nobeden od zdravnikov ji ne more pomagati, zato se dotakne roba njegove obleke, v veri, da bo ozdravela že zaradi tega. In zgodil se je čudež. Žena je takoj začutila, da je ozdravljena. Toda dogodek ni šel neopazno mimo, ampak je Jezus začutil to ženo in njen globoki dotik, čeprav je bil na videz površinski. Zato je vprašal: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Celo učenci se ob tem vprašanju začudijo, saj je bila velika gneča in ljudje so z vseh strani pritiskali nanj. Njegovo vprašanje je doumela edino ozdravljena ženska, ki je nehote navezala globok stik z Jezusom, vrgla se je predenj in mu povedala vso resnico. Zato jo Jezus odslovi z besedami: »Tvoja vera te je rešila!« Vera dela čudeže. Bogu je treba zaupati, se vreči v njegov objem in hitro bomo opazili, kako je vse drugače: tudi če ne bo prišlo do telesne ozdravitve ali rešitve kakšnih drugih težav, bomo čutili mir, ki nam ga lahko podari samo Bog.
Jairova zgodba je malo drugačna. Tudi on je v težavah, ker ljubi svojo hčer, ki je na tem, da umre. Tudi zanj je Jezus edino upanje. Veliko je slišal o njem in morda je videl kakšen njegov čudež. Sedaj, ko je v težavah in ga žene ljubezen do njegove hčere, brez obotavljanja in z globoko vero pristopi k Jezusu in ga prosi, da ozdravi njegovo hčer. Jezus takoj gre, vendar je deklica že umrla, preden je prišel tja. Jezus ga opogumi: »Ne boj se, samo veruj!« In ta mož je zaupal in veroval, da Jezus ve, kaj govori. Zato je ta položaj predal v njegove roke. V sebi je bil trdno prepričan, da v Jezusu deluje moč Vsemogočnega. Edino, kar je počel, je bilo upoštevanje Jezusovih navodil. Tako je Jezus naredil nov veliki čudež, da je deklico zopet prebudil v življenje. Ob tako velikih dejanjih človek nima besed. Ko se veličina človeške ljubezni sreča z neskončno Božjo ljubeznijo, so pogoji, da se zgodi čudež.
Evangelist je vse to zapisal, ker želi povabiti tudi nas, da se s svojo slabotno ljubeznijo poskušamo odpreti neskončni Božji ljubezni. Kot je Jezus nagovarjal svoje sodobnike, nagovarja tudi nas: »Ne boj se, samo veruj! Tvoja vera te je rešila!« Morda je na mestu, da se vprašamo, kakšna je naša vera in kakšna je naša ljubezen? Ali je dovolj velika, da bi se v našem življenju lahko zgodil čudež? Žal smo pogosto le mlačni kristjani, ki nam manjka žara, da bi goreli za Jezusa z vero in ljubeznijo. Kaj je ljubezen, nam je Jezus jasno pokazal. To pomeni, da vse, kar delamo, delamo iz srca, zaradi potrebe po pomoči bližnjemu in z vero, da Jezus dela po naših rokah, ozdravlja po naših besedah in dejanjih. Odprimo se mu in se ga v duhu dotaknimo, dotaknimo se »roba« njegove ljubezni.
Jože Č.