Gorčično zrno zraste v veliko drevo
Tisti čas je Jezus rekel množicam: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi ponoči in bedi podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.« In govóril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčíčno zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.« V mnogih takih prilikah jim je govóril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. Brez prilike pa jim ni govóril; a svojim učencem je posebej vse razlagal.
Mr 4,26-34
SEJMO BOŽJO BESEDO
Jezus je večkrat govoril o Božjem kraljestvu. Ob neki priložnosti ga je primerjal s semenom, ki ga sejalec vrže v zemljo. Ko je seme v zemlji, si sejalec lahko odpočije, kajti vse se bo dogajalo avtomatsko: seme klije in raste, da sam ne ve kako. Če to primero prenesemo v naše življenje, smo mi podobni temu semenu: ko se prepustimo rodovitni zemlji, ki jo predstavlja Bog s svojo stvariteljsko močjo, je rast zagotovljena. Nič pa se ne more zgoditi brez našega sodelovanja, kajti Bog nam pušča svobodo. Podobno, kot se dogaja s semenom, se dogaja tudi z Božjo besedo, ki je vsajena v naša srca, v naš svet. Začetek je skromen, toda če potrpežljivo čakamo, se lahko razvije v nekaj velikega.
Če hočemo nekaj spremeniti v svojem življenju ali v svetu, v katerem živimo, moramo nekje začeti. Čeprav bo ta začetek zelo majhen in pičel ter se bo zdel neopazen, je vendar pomembno, da ga naredimo. Seveda uspeha ne bo takoj, zato je treba potrpežljivo čakati. Zelo pomembno je, da znamo biti potrpežljivi in smo pripravljeni počakati na uspeh. Navadno bi radi, da bi uspeh bil viden takoj, a včasih so potrebna leta ali desetletja, da seme Božje besede obrodi obilen sad. To je hkrati tolažeče za nas, ki imamo pogosto občutek, da v življenju nismo ničesar ustvarili ali naredili, ker takoj ne vidimo sadov svojega dela. Dovolj je, če smo zasejali seme, če smo naredili začetne korake in že se lahko določene stvari drugače razvijajo kot doslej.
Jezus je rad govoril v prilikah, da bi ga poslušalci bolje razumeli. Njegovi poslušalci so dobro poznali zakonitosti narave, zato so bile prilike dobra pomoč za razumevanje njegovega nauka. In če še vedno niso razumeli, jim je še dodatno razložil. Prav enake zakonitosti narave veljajo tudi danes, zato tudi današnji človek lahko razume Jezusov nauk. Mogoče smo res včasih nekoliko nepotrpežljivi, ker ni kljub oznanjevanju vidnih rezultatov – Bog že ve, kako in kaj. Na nas je, da vsejano seme zalivamo in naredimo, kar je v naši moči, predvsem pa se moramo zavedati, da je Bog tisti, ki daje rast. Bodimo odprti za sonce njegove ljubezni in Božja beseda, posejana v naše srce, bo obrodila dober sad.
Jože Č.