Svatba v galilejski Kani
Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.
Jn 2,1–11
BOG NAS IMA RAD
Božja beseda te nedelje nam govori o Božji ljubezni do nas. Bog nas neizmerno ljubi, zato nam želi le najboljše. Za nas skrbi in nam daje milost, da ravnamo po načelih ljubezni. Vrhunec ljubezni v človeških očeh predstavlja poroka, ki združi dve ljubeči se bitji - moškega in žensko - v življenjsko skupnost ljubeče predanosti in brezpogojnega razdajanja drug drugemu. To je živa skupnost, kjer se rojeva novo življenje. Za to pa morata zakonca vedno skrbeti, da jima ne zmanjka vina ljubezni, ki oživlja zakon. Z zaupanjem v Božje delovanje in njegovo milost zmoremo iti čez marsikatero oviro, ki se pojavi v medsebojnih odnosih. Če Kristusu dovoliva, da je najin partner, in mu globoko zaupava, bo zakon zagotovo uspešen, poln ljubezni in milosti. Poskrbeti morava in se potruditi, da je najin zakon vedno živ, podprt s poslušanjem drug drugega, s prizanašanjem in vsakodnevnim odpuščanjem vseh slabosti, ki jih drug pri drugem opažava. V današnjem času težko priznamo čudež. Premalo pa se zavedamo, da je prav ljubezen največji čudež, ki ga ne moremo kupiti z denarjem, darili ali zaslugami. Kot je bila Jezusova spremenitev vode v vino nezaslužen dar, tudi mi sprejmimo ljubezen partnerja, otroka , prijatelja, sodelavca z naklonjenostjo in hvaležnostjo.
V prvem berilu (Iz 62,1–5) prerok za Boga uporabi kar dve podobi. Najprej je Bog ljudstvu Oče, ker je ljudstvo imenovano s podobo »hči«. Če hčer kdo zaničuje in trpinči, njen oče ne more »molčati« in »mirovati«. Ker se ji godi krivica, bo dosegel, da se vsem razkrije njena pravičnost. S tem bo njenega trpljenja konec in razkrilo se bo njeno »odrešenje«. Bogu torej ni vseeno, če krivičneži po krivici sramotijo in mučijo božje ljudstvo. Končna zmaga bo zmaga Boga. Odrešeno pravično ljudstvo bo zdaj kakor »krona« »v Gospodovi roki«. Z ljudstva odpadeta nalepki »Zapuščena«, »Osamljena«. Katero konkretno dobro ime bo dobilo ljudstvo? Prerok ga zapiše: »Omožena«. Tu prerok za Boga uporabi podobo »mož«. Imel bo »veselje« nad ljudstvom. In končno prerok Boga primerja še »mladeniču«, »graditelju« ter »ženinu«. Mladenič, ki se poroči, je graditelj življenja in se veseli svoje neveste. Tako Bog živi v neločljivi zvezi z ljudstvom, gradi pravično človeško življenje na zemlji in se veseli svojega ljudstva.
Drugo berilo (1 Kor 2,4-11) to najglobljo povezanost med Bogom in njegovim ljudstvom razloži, prikaže z vlogo Svetega Duha v človeškem življenju. Eden in edini Sveti Duh daje človeškim množicam najrazličnejše duhovne darove, službe, pobude za dela, ki jih v sodelovanju z ljudmi opravlja on. »Vse v vseh.« Sveti Duh se posamezniku razodeva v korist drugih. V korist vseh daje posamezniku dar modre besede ali dar spoznanja, dar vere ali darove ozdravljanja, dar čudežnih moči, dar prerokovanja, dar duhov, dar raznovrstnih jezikov ali razlaganja jezikov.
V evangeliju (Jn 2,1–11) pa to trdno povezanost med Bogom in ljudmi potrdi Jezusova prisotnost na svatbi v Kani. Bog privošči ljudem veselje. Jezus sam se ga udeleži skupaj s svojo materjo in učenci. Kakor tedaj so še danes na Bližnjem vzhodu in že na Balkanu svatbe zelo pomembne. Tudi revni ljudje za nekaj dni pozabijo na svojo revščino in trpljenje in se sprostijo v prisrčnem sobivanju. Nič presenetljivega ni, da jim je v Kani zmanjkalo vina. Božji Sin pa jim pomaga tudi v takšni stiski. Kakor ob drugih priložnostih v neznansko mučnih stiskah, tako tudi s prvim čudežem pri nič tragični stiski. Jezus ni nastopil moralistično, češ, da je bilo že dovolj zabave in naj hvaležno odidejo domov. Ne, storil je svoj prvi čudež ravno zato, da je podaljšal ubogim prisrčno skupno veselje.