Dobri pastir da življenje za svoje ovce
Tisti čas je Jezus rekel: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce. Najemnik pa, ki ni pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi te moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.«
Jn 10,11-18
JEZUS SKRBI ZA NAS
Četrta velikonočna nedelja je nedelja dobrega pastirja. Jezus sam pravi o sebi, da je dobri pastir, ki da svoje življenje za ovce. Drugače je z najemniki, ki se za ovce ne brigajo in ob prvi nevarnosti zbežijo. Že srednja generacija, kaj šele otroci, pastirjev ne poznajo in si ne znajo predstavljati, kaj to pomeni. Morda bi podobo najlepše predstavljala mama in oče, ki imata štiri ali več predšolskih otrok, ki res potrebujejo veliko pozornosti in skrbne nege. Kako morata imeti odprte oči, da preprečita nevarnost, pred katero je zdaj eden, potem spet drugi. Ko postanejo najstniki, se problemi in nespečnost še povečajo: ali je že doma, kdaj bo prišel, da se mu ni kaj zgodilo … Tako Jezus skrbi za vsakega izmed nas. Čim starejši smo, tem bolj nam zaupa in računa, da ga bomo tudi mi vzljubili in mu vedno bolj zaupali. Želi nam samo najboljše, želi, da nam je lepo in da svoje težke trenutke izročamo njemu, ki ima rešitev za vsak naš problem.
Povabil nas je v Cerkev, stajo, ki jo je sam utrdil, da nas zaščiti pred volkovi, ki drzno napadajo njegovo čredo. Tudi druge ovce, ki niso iz te staje, želi pripeljati in skrbeti zanje. Jezus ne dela razlik, saj smo vsi njegovi otroci, ker vsi potrebujemo odrešenje. Na žalost mnogokrat zapustimo to stajo in gremo po svoje in nočemo njegove zaščite, ker se počutimo dovolj močne, ker se počutimo pomembnejše od ostalih in zavračamo njegovo pomoč. Premalo se zavedamo, da smo lahko lahek plen volkov, ki zavračajo odrešenje in nas vabijo v lažen blišč, ki ga nudi ta svet. Tudi ljudje se lahko izgubimo v geografskem smislu. Izgubimo pa se lahko tudi v drugačnem smislu, Posebej vznemirljivo je to, da se izgubljeni ljudje ne nahajajo daleč stran od soljudi. Navadno so v naši neposredni bližini. Izgubljeni so v naši sredini ali celo v družini.
Volkovi se vedno borijo proti dobremu: koljejo in ubijajo. Nočejo videti dobrote in ljubezni. Takšni volkovi so napadali tudi prvo Cerkev. V Apostolskih delih beremo, da so judovske strešine zasliševali Petra in Janeza zaradi tega, ker sta v Jezusovem imenu ozdravila bolnega človeka. Narobe svet. Mar ni čudno, da se moraš zagovarjati zaradi dobrote, ki si jo nekomu storil. Večkrat smo tudi mi sami v vlogi sodnikov, ker ne prenesemo, da bi bil sosed boljši od nas. Dobrota, ki jo opazimo, bi morala biti spodbuda, da bi tudi sami bolj spoštovali vsakega človeka in po svojih močeh pomagali drugim, kot nas uči naš učitelj Jezus.
Jože Č.