Če seme umre, obrodi obilen sad
Tisti čas je bilo med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsájde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovóril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počástil Oče. Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: »Zagrmelo je.« Drugi pa so govorili: »Angel mu je govóril.« Jezus je odgovóril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl.
Jn 12,20-33
SREČATI JEZUSA
Za praznik je v Jeruzalem prišlo veliko ljudi. Med njimi so bili tudi Grki, ki so apostole prosili: »Radi bi videli Jezusa!« Ob tej priložnosti je Jezus povedal pomemben stavek: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« S trpljenjem in smrtjo se težko sprijaznimo, a takšni so zakoni narave. Kdor hoče videti in spoznati Jezusa, se mora z Njim podati na pot trpljenja in križa. Samo ta pot namreč vodi v velikonočno jutro novega in večnega življenja. Stare navade in preživete stvari morajo biti odstranjene, da lahko nastane kaj novega. Že v medčloveških odnosih je pomembno, da moramo z nekom skupaj hoditi del življenjske poti, da ga lahko malo bolje spoznamo. Podobno je glede našega življenja z Jezusom. Tudi današnji človek želi »videti« Jezusa. Marsikdo bo rekel, da je to nemogoče. Vprašanje je, ali si to zares želimo? Morda ne vemo kje začeti, kako se mu približati.
Jezus nas čaka, saj si želi srečanja z nami. Zato je nujno potrebno, da imamo odprte oči, saj se nam razodeva po stvarstvu, da imamo odrta ušesa, da prisluhnemo njegovi besedi, ki jo pošilja po Svetem pismu. Ni dovolj, da le beremo Sveto pismo, ampak moramo imeti odprto srce, da lahko skozi premišljevanje njegove besede doumemo, kaj nam želi povedati. Jezusa spoznamo šele, ko vstopimo v njegovo milost in se prepustimo njenemu delovanju. Seveda ni vse tako preprosto, saj nam naš »ego« včasih preprečuje, da bi vstopili v ta proces; »ego« ne mara sprememb. Če vstopimo v odnos z Jezusom, pa so spremembe nujne, saj moramo zapustiti star način razmišljanja in delovanja ter privzeti novega. To zahteva od nas nek napor, odpoved starim razvadam in grešnemu življenju.
Tudi Jezus je doživljal strah in nelagodje, saj pravi: »Zdaj je moja duša vznemirjena.« Jasno se je zavedal svojega poslanstva in trpljenja, ki ga je čakalo. Očeta ni prosil, da ga reši trpljenja in smrti, saj se je zavedal, da je zaradi tega prišel na svet; da je to cena odrešenja. Večina izmed nas bi se morda raje izognila trpljenju, Jezus pa vstopa v proces odrešenja človeškega rodu z ljubeznijo, ki presega vse. Preveč nas ljubi, da bi se umaknil. Nasproti njegovi ljubezni je naša ljubezen zelo slabotna, saj gledamo bolj nase in nam je težko poskrbeti tudi za druge, pogosto celo za svoje starše ali otroke. Brez globljega srečanja z Jezusom so naša dejanja bolj ali manj prazna. Zato se oklenimo Jezusa in pustimo, da naše samoljubje umre in se iz našega srca dvigne nesebična, darujoča se ljubezen.
Jože Č.