Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil
Bližala se je judovska velika noč in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: ›Gorečnost za tvojo hišo me použiva.‹ Judje so mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govóril o templju svojega telesa.
Ko je vstal od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govóril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus. Ko je bil med praznikom pashe v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli znamenja, ki jih je delal. Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku.
Jn 2,13-25
NAŠE SRCE JE TEMPELJ
V evangeliju te nedelje beremo o problemu zlorabe Božje hiše, kamor se zgrinjajo verniki, za druge namene, ki ne sodijo zraven. Jezus se razjezi nad prodajalci golobov in druge živine ter menjalci denarja, ki tempelj spreminjajo v tržnico. Ob Jezusovem odnosu do templja bi se morali tudi mi zamisliti o svojem odnosu do cerkve in se posebej vprašati, kakšen je naš notranji tempelj, kakšno je naše srce. Ali v njem prebiva Bog ali pa je polno razne krame, tudi malikov, ki jim posvečamo svoj čas in morda stojijo na zelo važnem mestu v našem življenju. Tudi pretirane skrbi, gonja za materialnimi dobrinami, iskanje lastne časti in uspeha lahko zasenčijo Boga in njegovo delovanje v našem življenju. Vse to je tržnica, ki nas vodi proč od Boga in njegove navzočnosti, zato se Jezus zavzema, da vse te dejavnosti umaknemo na nižje mesto svoje vrednostne lestvice, kajti na prvih mestih je Bog in ljubezen do bližnjega.
Jezus je nagnal prodajalce in druge mešetarje tudi zato, ker iskanje dobička nima mesta v Cerkvi. Cerkev je kraj za molitev in slavljenje Boga, ne pa prostor za politične razprave in tuhtanje, kako se bo dalo čim več zaslužiti. Za mnoge pa je danes cerkev kraj, kamor greš pogledat kakšno lepo sliko ali poslušat kakšno orgelsko skladbo. Tudi sodobnim kristjanom bi Jezus rekel, naj raje ne vstopajo v svetišče, če nimajo namena, da bi se srečali z Bogom. Tudi sicer je pomembno, da smo pri sveti maši zbrani in da ne mislimo druge stvari in težave, ampak se predamo Jezusu, ki prihaja med nas in nas nasičuje z evharističnim kruhom, ki nam daje večno življenje in nas hkrati osvobaja naših notranjih stisk. Vsaka sveta maša je neprecenljivi Božji dar, ki poživlja naše notranje življenje, zato je potrebno iz našega srca pregnati vso navlako, ki se zbira skozi ves teden, mesec, leto … Postni čas nas resno vabi k temu dejanju, a zato potrebujemo pogum, saj nam naš »jaz« ne dovoli sprememb in se upira.
V današnjem berilu iz 2. Mojzesove knjige nam Bog daje navodila za življenje. Dal nam je deset zapovedi, ki nas usmerjajo skozi naš vsakdan in nas, če jih upoštevamo, varno peljejo v nebeško domovino. So neke vrste prometni znaki našega duhovnega življenja in nam pomagajo, da ne pridemo v težave. Z neupoštevanjem zapovedi smo v resni nevarnosti, da bomo imeli težave predvsem v medsebojnih odnosih in duhovna škoda je lahko zelo velika. Preko zapovedi prepoznamo svojo grešnost in imamo možnost, da uravnamo svojo življenjsko pot v pravo smer, k Bogu. Zato se odprimo njegovi milosti, da bomo lažje prepoznali svoje napake in se jih pokesali ter šli znova na pot spreobrnitve.
Jože Č.