Nebeški Oče razodene, da je Jezus njegov Sin
Tisti čas je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spreménil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglásil se je Peter in rekel Jezusu: »Učitelj, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Narédil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naróčil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih.
Mr 9,2-10
NEBESA SO BOŽJI DAR
V današnjem evangeliju beremo o enem posebnem čudežu, ki se je zgodil na gori Tabor. Jezus je izmed vseh apostolov dovolil videti ta čudež le izbranim: Petru, Jakobu in Janezu. Jezus jim je za trenutek omogočil, da pogledajo v njegovo spremenjeno obličje. Za učence je bilo to globoko in pomembno doživetje, ki se je globoko vtisnilo v njihova življenja. Spoznali so, da je Jezus resnični Božji Sin. Tega dogodka so se apostoli spominjali v številnih težkih urah svojega življenja, saj jim je dajal gotovost, da je vse dogajanje na zemlji v Božjih rokah. Zato so bili lahko trdno prepričani, da se bo nekoč vse dobro končalo. Zrli so novo resničnost, ki je do takrat še niso poznali. Prestrašili so se, kajti to je bila nova resničnost, neznani svet. Kasneje so se zavedli, da je to velika milost, ki jim daje novo razsežnost veselja in sreče.
Zato spregovori Peter in reče: »Učitelj, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega!« Nebesa so vedno človekovo hrepenenje. Ko jih doživiš, bi rad tisti trenutek spremeni v večnost. Jezus je izbranim apostolom dovolil, da so začutili predokus nebes. Dobro je vedel, da jih bosta njegovo trpljenje in smrt vrgla s tira in ne bodo razumeli, da v nebesa ne vodi nobena bližnjica, ampak le pot preko Kalvarije. Za nas, ki smo začeli s postnim časom, je to spodbuda, da ne omagamo in v času krize zavržemo postni program, ki smo si ga zastavili. Zagotovo je preizkušnja, ki nas je doletela v času pandemije in nas prisilila v neke omejitve, tudi neka mala Kalvarija, ki nam daje možnost, da se soočimo s samim seboj, s svojim »jazom«, ki nas želi odpeljati v napačno smer, da bi služili svojim strastem in razvadam. Te so daleč od resnične sreče, ki nam jo ponuja Gospod in jo je pokazal trem apostolom v čudežu spremenjenja.
Ko so apostoli šli z gore, jim je Jezus naročil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. Videli so Jezusovo poveličanje. Tega ne moreš razumeti, preden ne trpiš in odmreš temu svetu, ki se stalno spreminja. Trpljenje je del našega vsakdana, kar pa bo izničeno, ko pridemo v Božje kraljestvo. Jezus nam je pokazal pot, kako lahko častimo Boga. To je, da damo svoje življenje v službo za druge, za soljudi in za Boga. »Dati svoje življenje« ne pomeni nujno, da moramo umreti, temveč pomeni, da se dan za dnem razdajamo za druge. Imamo zgled, zato z močjo vere upanja in predvsem ljubezni stopimo na pot, ki nas vodi do srca bližnjega in preko njega v nebeško kraljestvo.
Jože Č.