Jezus ozdravi gobavca
Tisti čas je k Jezusu prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« Gobe so takoj izginile in bil je očiščen. Jezus ga je brž s strogimi besedami poslal ven in mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni mogel več javno v mesto, ampak je bival zunaj na samotnih krajih. In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu.
Mr 1,40-45
LJUBEZEN OZDRAVLJA
Današnja Božja beseda govori o hudi bolezni – gobavosti. Bolnik je bil zaradi nevarnosti okužbe izločen iz družbe – tudi iz lastne družine. Poleg tega so ljudje na gobavost gledali kot kazen za greh, kar je pomenilo, da je bil izobčen v vseh vidikih življenja. Danes je gobavost večinoma izkoreninjena, vendar pa ostaja v simboličnem pomenu: gobav je vsak, ki se ga izogibam, s katerim nočem imeti stikov, ker sem ga zavrgel in porinil na družbeni rob. Zato je iz dneva v dan več gobavcev morda tudi po moji ali tvoji krivdi. Pogosto smo zadovoljni s tem, da nam gre dobro, za druge pa nam ni mar. Pomembna je naša osebna korist, četudi sosed od lakote umira, ali je v kakšni drugi nesreči. Ali ni to tudi neke vrste gobavost, ki se kaj hitro lahko loti tudi nas. Sebičnost in z njo povezane »vrednote« je zelo nalezljiva in zelo hitro se navadimo na lagodno življenje.
Apostol Pavel nam v 1. pismu Korinčanom jasno pove: »V vseh rečeh skušam ugoditi vsem, pri tem pa ne iščem svoje koristi, ampak to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili.« (10,33) Pri tem ni imel toliko v mislih kakšne materialne koristi, ampak evangelij, ki je dan vsem kot Božji načrt, da bi vsi prišli v nebesa. To je izziv tudi za nas: povsod, kjer smo, moramo živeti kot kristjani in nam ne sme biti vseeno, kako živijo naši bližnji. Po svojih močeh smo jim dolžni pomagati. Ustvarjeni smo po Božji podobi in sličnosti, zato nas mora voditi nesebična ljubezen in odpuščanje. To pot nam je pokazal Jezus, ko je hodil med nami, ljudi učil in ozdravljal, saj se je usmilil vsakega grešnika in vsakega bolnika, ki ga je prosil, da ga reši njegove nadloge. Če hočemo biti dobri kristjani, se moramo odpreti za druge ljudi, tudi za tiste, ki jih drugi ljudje zavračajo. Tako postanemo ljudje, ki svetu prinašamo mir in ozdravljenje, ne pa sporov in bolečine.
V evangeliju beremo, o gobavcu, ki je prišel k Jezusu in ga prosil, da ga očisti. Verjel je, da to lahko stori edino Jezus. Veliko je že slišal o njem, zato je trdno upal, da je on njegov odrešenik. Kaj je storil Jezus? V nasprotju z ravnanjem drugih ljudi, se je pogovarjal z njim, se ga dotaknil in ta odrešilni dotik ga je ozdravil. Ozdravil je telo in tudi njegovo ranjeno dušo, ki je trpela zaradi zavrnitve, izobčenja in občutka manjvrednosti. Z dotikom mu je dal vedeti, da ni ničvreden, kot so ga obravnavali ljudje, ampak je za Boga zelo dragocen. Kljub temu, da danes ni gobavosti, mnogo ljudi trpi zaradi zavrnitve in izključenosti, še posebno tisti, ki so na robu družbe. Toda Bog nas ljubi takšne, kot smo. Edino zdravilo, ki zdravi našo notranjo gobavost, ki se kaže v slabih odnosih, zavrnitvah, izključevanju, je ljubezen. Vsak človek ima možnost in sposobnost izkazovanja ljubezni. Pozabljamo, da lahko z brezpogojno ljubeznijo sočloveku podarimo novo življenje. Zato odprimo studenec milosti, ki je v nas, in znova sprožimo moč brezpogojne ljubezni.
Jože Č.