Ozdravil je raznovrstne bolnike
Tisti čas je Jezus prišel iz shodnice in se z Jakobom in Janezom takoj napótil v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. Pristópil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. Vse mesto se je zbralo pred vrati. In ozdrávil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko hudih duhov, ki pa jim ni dovôlil govoriti, ker so ga poznali.
Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so mu sledili. Ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« Rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.« In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal hude duhove.
Mr 1,29-39
JEZUS OZDRAVLJA
V današnjem evangeliju vidimo, kako je Jezus najprej ozdravil Petrovo taščo, pozneje pa še razne bolnike, ki so jih pripeljali k njemu. Bolni so del vsake družbe in časa. Želja vsakega bolnika ali njegovih svojcev, prijateljev je, da bi ozdravel, srečno živel in delal. Zdravje je velika vrednota in bogastvo. Želimo si biti zdravi, saj tako lahko nemoteno opravljamo svoje poslanstvo. Jezus kljub težkim telesnim in duševnim boleznim ne beži od bolnih ljudi. Ljudje so imeli vero v Kristusa, saj so mu brž povedali o bolezni Simonove tašče, prinašali bolne. Kristusa je nagovorila prav njihova celostna notranja in zunanja drža.
Evangelist Marko lepo opiše to srečanje s Simonovo taščo: »Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil.« Pogled sočutja je spremenil vse, a pomembna sta bila tudi dotik in beseda. Čudeži, ki so Božja znamenja, nam vedno govorijo o Bogu, ki ljubi vsakega človeka. Prav nihče ni izrinjen iz Božjega objema, ki je dotik večnosti in daje tudi življenje na zemlji. Kot nekoč, Jezus tudi v današnjem času ozdravlja. Marsikje po svetu, predvsem na »svetih krajih«, se občasno zgodijo tudi telesna ozdravljenja. Veliko več je duhovnih ozdravljenj, ki jih Jezus dela po svetih zakramentih, kot sta spoved in bolniško maziljenje. Marsikateri bolnik po prejemu teh zakramentov ozdravi. Seveda je treba pri tem sodelovati z vero in zaupanjem v Božjo previdnost. Bog nas ima rad in nas želi ozdraviti, želi da smo srečni, saj smo njegovi ljubljeni otroci. Cerkev ima bogat »zaklad«, ki je Kristus, ki je zdravnik, ki ozdravlja, in tudi odrešenik, ki odrešuje. Tudi po dvatisočletni zgodovini krščanstva je ta zaklad isti. Največje človekovo bogastvo je srečati se z vstalim Gospodom. Samo on nas resnično dviga iz naših »grobov«. O tem pričujejo Lurd, Fatima, Brezje, odgovori na priprošnjo k našim svetnikom in blaženim, a tudi manj opazni kraji in dogodki.
Jezus je kljub življenjsko pomembnim nalogam, kakor sta pomoč bolnikom in oznanjevanje evangelija, iskal samoto, da bi se lahko pogovarjal z nebeškim Očetom. V teh trenutkih tišine ni izpolnil samo svojega poslanstva, ampak je pokazal tudi svojo Božjo naravo. Duhovne vaje so tudi za nas velika priložnost za Božji dotik, iz katerega lahko živimo in nas navdihuje, da širimo radost veselega oznanila tudi v današnjih spremenjenih in razburkanih časih. Naj se nas Gospod še naprej dotika in prinaša življenje v velikih ali majhnih dogodkih preko pomembnih ali manj pomembnih reči, ob novih izzivih ali v tišini srca, … da bi vstali iz morebitne tegobe in slabosti ter stregli, služili Gospodu in vsem pomoči potrebnim.
Jože Č.