Prva dva učenca govorita z Jezusom
Tisti čas je Janez Krstnik spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glejte, Jagnje Božje!« Učenca sta slišala, kaj je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« (kar pomeni Maziljenec). Privedel ga je k Jezusu. Jezus je uprl pogled vanj in rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (kar pomeni Peter).
Jn 1,35-42
PRIDI IN POPGLEJ
Na drugo nedeljo med letom nam evangelij postavi v ospredje trenutke, ko Jezus pokliče prve učence. Andrej je rekel svojemu bratu Petru: »Našli smo Mesija!« In privedel ga je k Jezusu. Očitno je bilo prvo srečanje z Jezusom zelo pomembno: prvi učenci so prepoznali v njem izjemnega človeka in mu sledili. Na povabilo so se odzvali brez velikih obljub za njihovo tuzemsko srečo. Šele po dolgem času, končno šele po Jezusovem vstajenju, so odkrili, da to ni bil le izjemen človek, ampak Bog. Takšno je spoznavanje Boga: najprej nas privlači z neko svojo lastnostjo, potem mu sledimo in počasi odkrijemo v njem tistega, ki nam stoji ob strani, ko nas vsi drugi zapustijo, in nam zares lahko pomaga. Samo on nam lahko odpusti naše grehe in ozdravi naše tegobe, če mu zaupamo in mu sledimo.
Vse to se je začelo dogajati takoj po Jezusovem krstu. Ko je Janez Krstnik oznanil, da je Jezus »Jagnje Božje«, se Peter in njegov brat Andrej odločita, da mu bosta sledila. Jezus ju vpraša: »Kaj iščeta?« Odgovor je jasen: »Učitelj, kje stanuješ?« Zato ju Jezus povabi: »Pridita in bosta videla!« Na podobne načine tudi nas Gospod kliče, vprašanje je le, če se mu odzovemo. Želi nam pokazati, katera je prava pot. Na to pot nas tudi vabi, saj je v današnjem času, ko nas vabijo razna bolj ali manj duhovna gibanja, težko razločiti med pravo potjo in drugimi potmi, ki peljejo mimo Jezusa. Čas je zelo nenaklonjen Cerkvi, zato se je še težje odločiti za pot, ki jo oznanja Cerkev, čeprav nosi v sebi neprecenljiv zaklad, ki ji ga je zaupal Jezus. To so zakramenti, ki nam pomagajo živeti Jezusov evangelij na naši poti skozi zemeljsko življenje, dokler ne dospemo v večni dom.
Pot po kateri hodimo, ni najlažja, je pa najvarnejša. Z Jezusom zagotovo pridemo na cilj svojega življenja. Imamo različne vzornike, ki so tuzemsko življenje posvetili Jezusu in njegovemu nauku. Mnogi so Jezusa spoznali šele v poznejšem življenjskem obdobju. Nikoli ni prepozno. Jezus nas vedno vabi in se nam razodeva, samo slišati in videti ga moramo z notranjimi očmi in ušesi. Če ga spoznamo kot odrešenika, se z lahkoto odzovemo in mu sledimo. Naj nam da Gospod milost, da ga bomo slišali in videli ter začutili njegovo stalno navzočnost v naših življenjih.
Jože Č.