Božja modrost prebiva med izvoljenim ljudstvom
Modrost poveličuje sama sebe,
sredi svojega ljudstva se hvali.
V občestvu Najvišjega odpira svoja usta,
pred njegovimi trumami se hvali:
»Jaz sem izšla iz ust Najvišjega
in kakor megla prekrila zemljo.
Jaz sem na nebeških višavah postavila svoj šotor,
moj prestol je stal na oblačnem stebru.
Tedaj mi je zapovedal Stvarnik vsega,
moj Stvarnik mi je odkazal prostor za šotor.
Rekel je: ›V Jakobu postavi svoj šotor,
v Izraelu prevzęmi svojo dediščino!‹
Pred vekom, od začetka, me je ustvaril
in na veke ne bom nehala biti.
V svetem šotoru sem pred njim opravljala službo,
potem sem se utrdila na gori Síon.
Tako mi je dal, da počivam v ljubljenem mestu,
v Jerúzalemu je moja oblast.
V poveličanem ljudstvu sem se zakoreninila,
v Gospodovem deležu, v njegovi dediščini.«
Sir 24,1-4.8-12
UČLOVEČENA MODROST
Božični čas nam razkriva Božjo modrost, ki je za mnoge zavita v skrivnost. Kdo je videl v novorojenem otroku Boga? Preprosti pastirji in modri, ki so prišli od daleč. Vladarji in judovski dostojanstveniki, ki bi morali prvi prepoznati vladarja vsega vesoljstva, so v njem videli le rivala, ki jim ruši pridobljene prestižne položaje. In danes ni nič drugače: treba se je znebiti vsakega, ki ti jemlje privilegije. Vsi pa vemo, da so vse želje, ki imajo kot osnovni cilj gospodovanje nad drugimi, tek na kratke proge, kjer so vsi med poraženci. Zato iščimo modrost tam, kjer jo je mogoče najti: pri neskončnem in vsemogočnem Bogu, ki se nam je razodel kot otrok, ki potrebuje našo pomoč.
Prava modrost namreč ne izpostavlja sama sebe, ampak je ponižna, vsem na uslugo, ne išče koristi, ampak je preprosto vsem na razpolago. Sirah takole pravi o njej: »Pred vekom, od začetka, me je ustvaril in na veke ne bom nehala biti.« (Sir 24,9) Modrost je večna in je odsev Boga. To je Božja modrost, ki se razlikuje od pogosto puhle človeške modrosti. Samo tisti, ki je v Bogu, more posedovati delček te neskončne ustvarjalne modrosti, ki je gonilo življenja. Ta Božja modrost nam je vsem za zgled. Kaj pa imamo, česar nismo prejeli? Bog nas je vzljubil in nam podaril življenje in sedaj pričakuje, da njegovo ljubezen delimo z vsemi, ki jo iščejo in po njej hrepenijo.
To nedeljo nas z istim evangelijem kot na božič nagovarja apostol Janez. Začetek evangelija spregovori o Besedi, o kateri pravi, da je bila pri Bogu in da je bila Bog. Takole je zapisal: »Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo!« To je bistvo božiča. Učlovečenje večne Besede, ki nam bo pokazala pravo pot, pot k Očetu. Zato je ta Beseda luč, ki razsvetljuje naše življenje, ki razsvetljuje globine našega srca. Ta učlovečena Beseda je modrost sama, ki nam prinaša besedo Boga, ki prinaša novo dobo, dobo, ko tema greha in smrti nima več glavne besede, ampak nam ponuja hojo za Jezusom. To je mogoče le v preprostosti srca, ki je razsvetljeno z Božjo lučjo. Vendar moramo tudi mi pridati svoj delež. Res je, da smo odrešeni, da nas je Jezus odkupil, vendar se moramo sami odločiti za hojo za njim, za sprejetje njegove modrosti, milosti in ljubezni. To je naša svobodna volja. Naj nam pomaga, da se z veseljem odpremo njegovi milosti.
Jože Č.