Otrok je rastel in bil vedno bolj poln modrosti

   Ko so se dopolnili dnevi Marijinega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so Jezusa prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj bo posvečen Gospodu, in da bi žrtvovali dve grlici ali dva golobčka, kakor je rečeno v Gospodovi postavi.

   Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega maziljenca. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospodar, svojega služabnika v miru, kakor si obljubil s svojo besedo. Kajti moje oči so videle Odrešenika, ki si ga poslal vsem ljudstvom: luč v razodetje vsem narodom in v slavo Izraela, tvojega ljudstva.«

Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Simeon jih je blagoslôvil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.«

   Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s postom in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je prišla v tempelj počastit Boga. In pripovedovala je o otroku vsem, ki so pričakovali odrešenje Jeruzalema. Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret.

   Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim.

Lk 2,22-40

BOG JE TEMELJ DRUŽINE

   Zakonca čutita, da morata biti rodovitna, ker je njuna ljubezen tako velika, da se lahko uresniči v družini in skrbi za otroke. Tako čutimo in zato je večina zakoncev odprta za novo življenje. Tisti, ki ne morejo imeti otrok, trpijo in se trudijo, da bi vsaj kakšnega posvojili. Jožef in Marija sta nam zgled, kako je treba biti odprt za življenje in drug do drugega. Pa vendar to ni vedno lahko. Različne krize ne morejo biti razlog, da bi se na hitro razšli in s tem prizadeli drug drugega. V družini mora imeti tudi Bog svoje mesto. On je z nami v veselih in tudi žalostnih trenutkih. Tudi Sveta družina je imela velike težave že takoj na začetku, saj je Marija morala Jezusa roditi v preprostem hlevu za živali, ker drugje zanje ni bilo prostora. Nova težava je nastopila, ko so morali bežati v Egipt, saj je Jezusu po življenju stregel kralj Herod. In še veliko težkih trenutkov so preživeli, vendar so v moči ljubezni in zaupanja v Božjo previdnost prestali vse težave.

   Današnji evangelij nam spregovori o Jezusovem darovanju v templju. Ko so ga prinesli v tempelj, da bi ga postavili pred Gospoda, sta bila tam starček Simeon in prerokinja Ana. Med tolikimi ljudmi, ki so videli Jožefa in Marijo z otrokom, sta le onadva prepoznala izjemnega otroka. Verovala sta in Bog ju je nagradil, da sta Odrešenika lahko vzela v naročje. Tudi v templju se Jožef in Marija srečata z nerazumljivimi besedami starčka Simeona Mariji: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogim v Izraelu in v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.« Sveta družina se podaja v neznano. Prav nič romantično, ampak jih čaka trdo življenje v Nazaretu in Marija bo šla z Jezusom preko Kalvarije, ko bo gledala križanje svojega sina. Če Sveta družina ne bi poznala nerazumevanja, bolečine in drugih različnih problemov, nam ne bi mogla postati vzor.

   Tudi naše družine pogosto poznajo skrbi, žalost, bolečino in vse mogoče krize. Skupno življenje je večkrat zelo moteno in celo razbito. Družine razpadajo, se pogosto sliši in bere. Toda dodati je treba to, da družine propadajo tam, kjer nimajo središča. Bog je središče družine. Bog nas je po Jezusu učil odpuščati, nesebično ljubiti in se žrtvovati za drugega. Če Bog ostaja središče družine, potem tudi razni viharji in nesporazumi takšne družine ne morejo uničiti. Zato zaupajmo v Božjo moč in pomoč, da bodo naše družine trden steber družbe. Vera, upanje in ljubezen so temeljno orožje, s katerim lahko premagamo vsako težavo. Zato radi molimo in izročimo Gospodu svoje težave, pomisleke, dvome …  

                                                                                                     Jože Č.